Danes sem po kar nekaj težkih slapovih, ki sem jih v Maltatalu in Seebachatlu prvič preplezal to zimo, v družbi z Rokom opravil še s klasiko iz železnega zimskega repertoarja zadnjih let, Teranovo v Dolgem hrbtu.
Včeraj zvečer se Rok zaradi mojega zgodnjega odhoda ni mogel odločiti, ali bo šel zraven. Danes četrt ure pred peto pa zazvoni telefon. Vedel sem, da je to Rok. Cigi, jes bom šov zravn, mi je sporočil. Ene 5 min. bom zamudu. Pa ni, na Poljani je bil še pred mano.
V kar dobrih razmerah, ki pa na nekaterih mestih ne bodo trajale več dolgo, sva smer preplezala nenavezana. V drugem raztežaju naju je dohitel domačin Žan, ki je plezal sam. Približno raztežaj vrvi smo potegnili skupaj, potem pa jo je Žan pobrisal naprej. Rok je seveda sledil mojemu tempu.
Pod Žrelom sva bila kar hitro, zato mi je Rok predlagal še Sinjega. Ker sem ga letos plezal že dvakrat, se mi res ni ljubilo še enkrat pikati tam čez. Pa tudi sicer so moji pogledi na alpinizem bolj klasični, zato mi je dirkanje po smereh tuje in nekako ne sodi v moje običajne hribovske ture. Za mojo dušo, veselje in rekreacijo mi je bila Teranova čisto dovolj.
Rok je s Sinjim opravil mimogrede. Med kratkim čakanjem nanj sem po dolgem času srečal ravensko Jelko, ki zdaj živi v Kranju in je bila s soplezalcem tudi namenjena v Teranovo. Ona je ustrelila kot iz topa že na daleč: zdravo Cigi. Jaz pa že drugič ob srečanju z njo nisem vedel, kam neki jo naj umestim. Res se že dolgo nisva videla. Malo pa k moji zadregi ob snidenju morda prispeva tudi mojih 63 križev, ki jih sicer še kar dobro nosim.
Sonca ni bilo, zgodaj dopoldne je prineslo celo nekaj posameznih snežink, a tura je bila vseeno lepa in sproščena. Ta prava zame, čeprav me sem in tja potegne tudi še v kaj precej težjega.
Igor
