Končno sem se po treh in pol tednih prisilnega in sivega dolinskega vsakdana odpravil na plezarjo. Zaradi slabih in nevarnih razmer v gorah sem si v pogorju Pece izbral steno na rudnikom. Vedel sem, da se tam nevarnosti plazov lahko izognem. Tako so razmišljali tudi andinisti Rok, Bremza, Gašper in Boško, ki so me dohiteli po uri in pol mukotrpnega gaženja krepko čez kolena.
Po tihem se mi je kar nasmejalo. Postavil sem se na začelje kolone, ki ga nisem zapustil vse do roba stene.
Včeraj smo mislili, da smo preplezali novo smer, danes pa sem po pregledu slik ugotovil, da smo opravili prvo ponovitev Egipčanke (520 m) in ji na vrhu dodali direktno izstopno varianto (100 m). Do pomote je prišlo zato, ker se je meni orientacija povsem sesula. V to razdrapano steno smo vstopili previsoko na levi in smer dosegli z dolgim prečenjem proti desni, kar sem označil z rumeno barvo. Na fotografiji so vrisane vse smeri, ki so do danes v tej steni.
Zaradi res slabih razmer smo se pri avtomobilih znašli po debelih 7 urah. Le prav pod robom stene je bilo nekaj metrov uživaškega plezanja, vse ostalo pa je bilo kar naporno gaženje. Glede na naše letošnje cilje je bila to imenitna kondicijska tura. Pogrešal sem le Zdenča, s katerim se v jeseni odpravljava v Himalajo. V takem jaz ne grem, me je včeraj na hitro odpravil. Kakega plusa mu to ni ravno prineslo.
Igor
