Sobotno jutro je. Tisto z začetka niza avgustovskih vročinskih dni po Evropi. Temperatura na računalniku motornega kolesa kaže 18oC, kar je blizu idealnega. Čez dan se seveda vzpne, a tudi naravna klima med vožnjo deluje. Poleg tega sva po nadmorski višini vse više: Lienz, obronki Dolomitov, Innsbruck, Reschenpass, Kanton Graubuenden; zadnja postaja Pontresina-vasica na visoki švicarski planoti ob italijanski meji. Sosednja vas je še bolj mondeni St. Moritz. Naokrog pa same gore, večinoma dva- in tritisočaki. Da uzreva štiritisočak Piz Bernino, je treba še malo po dolini navzgor. Pogled na hrib in verigo v ledenik uklenjenih sosedov je res izjemen.
Slovencem najbližji štiritisočak ter tudi najnižji med slednjimi nikakor ni od muh. Je pa morda res bolj lep kot težak, a daleč od vsakega podcenjevanja. Da se taka lepa tura zgodi je treba nekaj priprav in dogovarjanja. Vsak je imel svoje interese, kar je normalno. Želja po prečenju cele verige vrhov, iskanje pozabljenega fotoaparata, pa gotovo še kaj. Z moje strani želja po osvojitvi gore, ki sem jo pred dvema letoma med 8-dnevnim bivanjem v Pontresini med kirurškim tečajem vsakodnevno opazoval, se ji približeval po ledeniku na smučeh in se zanimal pri lokalnih gorskih vodnikih, ki pa so le zmajevali z glavo. Pozimi da ne bi šli. Jaz sam tudi ne; čeprav…, ah ne, je preveč tvegano. Koče zaprte, ledeniških razpok veliko. A želja je ostala. To je bilo zadosti, da sem na letošnjo pobudo Iztoka Tomazina, osvojiti Bernino po najlepšem alpskem grebenu, brez veliko pomišljanja rekel: »Grem«.
Tura, ki je začinjena z prijetno vožnjo do kraja vzpona, je še toliko lepša. In ker sva oba ponosna lastnika bavarskih dvokolesnikov, se je zdelo samoumevno, da avtomobili ostanejo v Sloveniji. Oprema v treh kovčkih, na njih cepin. 560 km zgoraj opisane poti ni najkrajša varianta, a je najhitrejša. Za tja je to smiselno in po 8 urah in dveh postankih parkirava v Pontresini. Zadnji »check« opreme, kjer se odločim, da bivak opreme ne bom vzel; zdelo se mi je namreč, da je nahrbtnik že itak pretežak. Nato pa po dolini Tschierva navzgor: od izhodišča na 1700 m do koče na 2500 m je tri ure hoda, če se malo pospeši. Morda je pot res podobna, kot bi šel od Peričnika do Luknje, le da je bolj slikovita in gozdna meja je občutno više. Na poti klic z ReCo Slovenj Gradec – na Uršlji gori iščejo pogrešanega mladeniča. Žal se ne morem vključiti-svetujem le povezavo z drugimi zdravniki GRS Koroške. Da ne omenjam dobrih misli in želja, ki jih pošljem… Na koči večerja in skupna ležišča – začuda je bil še prostor kljub pozni rezervaciji na tako elitni alpski lokaciji. Na trenutke se mi sicer zdi, da bi Iztok raje prebivakiral noč zunaj med svizci. Ne bi bila njegova prva in verjetno ne zadnja. To zjutraj ob pol treh, ko v luči čelnih svetilk pakirava nahrbtnika, ob izkušnji natrpane sobe, smrčačev in vročine tudi potrdi. Zame je bivak v hribih že doživeta izkušnja, a pretirane želje po njem nisem imel. Kljub dejstvu, da sem spal morda vsega skupaj 3 ure.
Vzpon po skalah proti sedlu, kjer se začne greben, se začne zložno. Pot je markirana, a sredi noči včasih to ni dovolj. Po uri hoje sva 600 metrov više in čas je za zajtrk, plezalni pas in dereze. Srečava se z nekaj navezami. Nekateri plezajo od tu do začetka grebena navezani, nekateri ne. Ker razpok, razen izrazite robne zevi, skoraj ni videti, sva med slednjimi. Občasno zadoni krik v nemščini: »Pazi kamen!« Strmina narašča, a na 3400m se konča. Začne se greben. Trije raztežaji varovanja v skali težavnosti III so dobra odločitev, nato sledi malo dvojke. Nato pa…snežni greben, slavni Biancograt, upravičeno čislan med alpinisti, letalci, jadralci, turisti z daljnogledi, skratka vsemi, ki dajo kaj na lepoto. Pravzaprav je čudno, da se tak greben tako dobro ohranja. Štiristo višinskih in morda dvakrat več dolžinskih metrov vzpona v firnu ob sončnem vzhodu je enkratno doživetje. Po vrhu grebena vodijo stopinje navez iz prejšnjih dni in vzpon po takih vilinskih stopnicah je nepozaben. Ker greben ni kratek in noge delajo v ritmu, je čas za številne misli.
Počutim se počaščenega, da me je na tako turo vzel izkušen himalajec. Ko se z nekom navežeš na vrv, ni morda to samo po sebi nič posebnega. Štrik pač. A sam sem bil vedno drugačnega mnenja. Ponavadi se vzpostavi odnos zaupanja. Tisto vpletanje osmice v svoj plezalni pas pač ni zgolj vozel. Zame pomeni, da sem pripravljen najprej zanesljivo plezati, se varovati, varovati drugega, po potrebi reševati, se na grebenu v primeru zdrsa vreči na drugo stran, obvladati reševanje iz razpoke, itd. Ali pomislimo na vse možne scenarije? Mislim, da to ni črnogledost, prej realnost. Čutim težo odgovornosti – na štriku sem navezan z enim najboljših letalskih zdravnikov v Sloveniji. Ki je oče, pa mož, nenazadnje direktor Zdravstvenega doma. Takrat, ko sem magistriral in vpisal doktorat, je Iztok ravno doktoriral. Verjamem, da bo iz te teme v Sloveniji nastalo še kaj koristnega. Kaj bi rekla slovenska srenja doktorjev znanosti, če… Ostalih njegovih aktivnosti ne bi našteval, saj kje piše. Prav gotovo so razviti in ne zakopani talenti. Morda je med vzponom on čutil podobno, kaj vem. Morda odgovornost še bolj kot jaz, saj sem bil manjkrat tako visoko in sem tovrstno manj izkušen. Čeprav, vsaj tako se mi zdi, dobro držim tempo na grebenu. Prehitiva naveze. Tudi meni je urgentna medicina ena od strasti poleg redne službe. Ideje, ki jih dobim iz avstrijskega helikopterskega reševanja uspem včasih uporabiti tudi pri nas. Skratka, zanimiva naveza. Drug drugega nevede opazujeva; čeprav sem alergičen, če me kdo preizkuša iz radovednosti, gre dobro, če je govora o tihem spoznavanju v raznoraznih situacijah.
Na vrhu grebena, 3900 m, se sneg konča in sledi še razdrapan greben v navezi, nekaj kratkih abzajlih – dodatna ura do vrha Bernine. Trojka. Na vrhu ni veliko prostora, zato ponos in zadovoljstvo štrlita čez greben na vse strani. Po grebenu Spallagrat, ki je že v Italiji, sledi sestop proti koči Marco e Rosa na 3500 metrih. Najbolj blesav je sestop in prečenje po izpostavljeni snežni flanki, ki je glede materiala vse prej kot je bil prej Biancograt. Odločitev zanjo je sicer pametna, saj se vzporedno na abzajlu dela kolona, ki bi pomenila čakanje, lahko tudi eno uro. Korošci takemu snegu rečemo »žlabudra«. A ni bilo na popoldanskem sestopu v ledenem slapu pod Everestom enkrat podobno? Tudi to mine v preudarnem polaganju zob derez, iščoč oporo v ledu pod vrhnjo snežno gnilobo. A malo psihe plačam.
Na koči je počasi vse zopet dobro. Mineštra, kapučino, malo razpuščeno vzdušje so tipični italijanski atributi. Iztoka pričaka fotoaparat. Še zdaj mi ni jasno, ali je bolj vesel ohranjenih fotografij ali naprave. Pred dobrim mesecem so, v slabih razmerah, v okviru GRS Tržič opravili podobno turo in zaradi megle in vetra prenočili na koči.
Tokrat Iztok predlaga več – poleg prečenja ledenika pod Belavisto še prečenje grebena Piz Palüja (3901m). Moje noge so OK, a kardiopulmonalni sistem bi malo regeneracije. Vključno z nadomeščanjem izgubljenega spanca zadnjih dveh noči. Zato se, čeprav omahovaje, za maratonsko varianto odločim šele, ko se je treba – na razpotju po dobri uri na opoldanskem ledeniškem soncu. Čeprav ne vem, ali mi je treba. Moja filozofija hribolazenja je, da vse prehojeno skušam, kot vedno, darovati, smiselno izročati. V tem smislu se mi zdi vzpon na Uršljo goro pred Absolutnim enakovreden vzponu na štiritisočaka, če je namen pravi.
To so bile misli, ki mi jih je narekovala popoldanska pripeka, pa utrujenost, pa morda predvsem hvaležnost in zadovoljstvo nad prehojenim. Ledenik zamenja skalni greben. Dvojka. Čutara postaja vse lažja ob pogostejših oddihih, a tudi greben vse krajši in kmalu se nasmeji vrh Palüja. Osvojimo ga skupaj s šestimi jadralnimi padalci, ki različno mehko pristanejo na širokem temenu gore. Zdijo se malo pijani od veselja, razmere v zraku so namreč odlične. A derez ali cepina nima nobeden. Lahko da so dobri letalci, a na vrhu gore, se pravila spremenijo. Mislim, da to kmalu ugotovijo. Ne vidiva jih več, ko po ostrini grebena med Švico in Italijo, zopet v navezi sestopava proti ledeniku pod Diavolezzo. Upava, da so srečno poleteli. Sestop po ledeniku, preko številnih razpok, preko ene vodi petmetrska lesena brv, je dolg. Začne se bitka s časom. Zadnja gondola z Diavolezze (3000m) – do nje se je potrebno spet vzpeti, pelje ob 17.30. V nasprotnem primeru je možnost še peš v dolino po ledeniku Morteratsch. Žulj na peti navija za prvo varianto, zato stisneva tempo in podobno kot maratonci na olimpijadi, že dodobra zmatrani, na koncu malo šprintava. Rezultat – gondola ob 17h. 
V Pontresini ima gospa, ki mi je pred par leti oddala sobico, tudi tokrat še dve ležišči prosti. Takoj zaspim. Kako dragocen spanec. Tudi zato, ker zjutraj izvem, da smrčim. Hja!
Zjutraj še zadnji pogled na Biancograt, ki mi od daleč izgleda kot velikanski kuščar ali kameleon, ki leno počiva na skalnem grebenu. Vožnjo domov izbere Iztok. Posrečeno, saj si sledijo prelaz, ozek tunel, jezera. Pade tudi odločitev za prelaz Stelvio (2670m), kamor grizejo kolesarji na Giru. Uživam kot na Biancogratu, čeprav ne sopem ne jaz, ne motor. Mimo Dolomitov zopet domov. Kosilo v Lescah ni še nikoli tako teknilo.
Čutim potrebo da se za hip hvaležno ustavim še na Brezjah.

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Kot zanimovost. Vemo, da je bil Iztok eden prvih, če ne sploh prvi, ki je v naše gore iz Amerike prenesel prosto plezanje.
    Ko sva se z Zdenčem 29. aprila 1978 leta potila v Razu za malo kladivo v Stebru Aniča kuka, naju je Iztok prešprintal v odvezanih supergah. Nimam dokumentirano, mislim pa, da je bil to prav on.


Objavi komentar