Včeraj zjutraj sva se s Tanjo z nekaj mesečno zakasnitvijo le podala lest v Vlko Koroško Babo, seveda sva mala v planu močno opevano Novo Centralno Smer, ki sem jo želel preplezati pred 14 dnevnim prisilnim plezalnim postom. V smer sva se zaradi njene lepote in dolžine želela podati že v začetku Aprila, saj sva želela smer uživati v miru in samoti, ki ga v poletnih dnevih ni mogoče okusiti. Takratni plani so nama zaradi težavnosti sestopa v snežnih razmerah bili odsvetovani, pa sva šla namesto tja v Rote Wand (zgodba vsem dobro poznana). No tokrat pa nama je le uspelo. Zaradi pričakovane gneče in popoldanskih neviht, sva po treh slabih urah spanja v avtu, ob pol šestih zjutraj pošteno drvaeva proti vstopu. Slednjega kljub nasprotujočim si informacijam ni bilo težko najti. Pri prvem svedrovcu sva se razpakirala, nevlekla vso potrebno in nepotrebno kramo in pričela s plezanjem. Po dobrih 4ih urah in pol samotnega uživaškega plezanja sva bila na vrhu smeri. Smer si zasluži vse pohvale lahkotnega plazanja po neizmerno lepih platah, enem kaminčku in nekaj krša. Z vrha sva se odločila sestopiti po grebenu na Jenkovo planino. Dež nama je prvič popestril plezanje v ‘najlepiš plati’, na koncu grebenskega sestopa pa je postal najin nepogrešljivi spremljevalec vse do doline. Kljub dejstvu, da sva bila bolj kot ne premočena ko psa, sva neizmerno uživala, saj proti pričakovanju na sami gri nisva srečala nobenega!

S Špilčem ml. sma v četrtek lezva Stanetovo zajedo skoz lukno!

Pozdrav iz Turčije!

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar