Po 31 letih zopet skupaj v steni

Včeraj sva se z Zdravkom Grosarjem po skoraj 31. letih ponovno navezala na plezalno vrv. Zadnja dva vzpona sva opravila 1981 leta. 24. januarja  tistega davnega leta sva preplezala DD v Mali Raduhi, 7. junija pa sva dokončala Mačka       – tudi v Mali Raduhi. Potem pa do včeraj nič več.

Ker Zdravč nima plezalk, pa tudi sicer mu še manjka kak kos opreme sva si izbrala priljubljeo Stanetovo zajedo v Srednji Raduhi. Zdravč si je na glavo poveznil slavno oranžno, že kar arhivsko čelado in plezanje je steklo kot v starih časih. Kljub suhi steni in kar dobremu vremenu sva bila v celotnem ostenju Raduhe edina plezalca.

Zelo vesel sem bil, da se je Zdravč ponovno odločil za plezanje. Prav tako vesel sem bil izbrane smeri, saj sem v njej pozno poleti 1975 leta doživel svoj plezalski krst in jo od takrat naprej obiščem vsako leto.

Tisto noč pred mojim prvim plezalnim vzponom smo se pri Bukovniku poslavljali od Petra Leskovca, ki se je odpravljal na služenje v takratno JLA. Zjutraj smo se vrnili v Grohot in izrazil sem željo, da bi se rad malo preizkusil v kaki lahki smerci. Milan Golobinek – Bini je bil takoj za, a nama zaradi neprespane noči nihče ni hotel posoditi plezalne vrvi. “Se boma navezava pa na prusike” je bil odločen Bini. Ko so ostali udeleženci poslovilnega spoznali, da naju v najini nameri po plezanju ne bodo ustavili, je nekdo le privlekel na dan plezalno vrv. Za angela varuha pa so nama določili še Jožeta Prevalnika – Jetija. In tako se je zgodilo, da sem se tisti dan za vse življenje zapisal alpinizmu.

Take in podobne zgodbe sva včeraj obujala z Zdravčem in naredila tudi nekaj načrtov še za naprej.

Pa en lep pozdrav od obnovljene stare naveze s primorskimi koreninami obeh.