Poročilo o odpravi Ama Dablam 2014

Ob 40-letnici našega kluba sva si najstarejša aktivna člana kluba za glavni cilj leta izbrala 6854 m visok Ama Dablam v Kumbu Himalaji. Ideja se je porodila Zdenču  pred več kot letom dni. Sam sprva nisem bil navdušen nad tem obleganim vrhom. Njegova popularnost in množica plezalcev me ni posebej pritegnila. Potem, ko je jeziček na tehtnici neodločnosti Grega nagnil v smer ene najimpresivnejših gora na svetu pa sem se skupaj z Zdenčem izbranemu cilju povsem posvetil. V dolgem pripravljalnem obdobju je bilo vse moje življenje podrejeno tej neverjetno lepi gori. Z njo sem se toliko ukvarjal, da mi je realnost,  ko sem jo zagledal, bila že povsem domača. Niti za hip nisem podvomil o tem, ali bova vrh dosegla ali ne. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bova stala tam gori. A zgodilo se je prav to, na kar nisem niti pomislil. Preveliko tveganje zaradi objektivne nevarnosti.

22. oktobra smo se na letališču na Brniku zbrali Samo Žnidaršič (AO TAM), glavni organizator in vodja trekinga, njegov klubski prijatelj  Danilo Ženko ter Peter Čaja, Lidija in Branko Tašner, Simon Korošec ter midva z Zdenčem. Na letališču v Istanbulu sta se nam pridružila še Darko Žekš in Aljoša Hribar.

23. oktobra zgodaj zjutraj smo pristali v Katmanduju. Tam se je ravno začenjalo veliko petdnevno praznovanje praznika luči Tihar.

25. oktobra smo se z majhnim letalom odpravili v Luklo ter prvo etapo zaključili v Pakhdingu. Sledile so običajne etape.

26.10. Pakhding – Namce Bazar

27.10. Aklimatizacijska tura na Jaro (3925 m), sestop v Kunde, ogled Hillariyeve šole in vrnitev v Namche Bazar.

28.10. Namche Bazar – Tengboche

29.10. Tengboche – Dingboche (4410 m)

30.10. Dingboche – Chhukhung (4730 m)

31.10. Chhukhung – Bazni tabor pod Imja Tse (5100 m)

1.11.  Vzpon na Imja Tse (6189 m). Ob pol osmih zjutraj vrh dosežemo: Simon, Aljoša, Danilo ter midva z Zdenčem. Popoldne sestopimo v Chhukhung.

2.11. Sestop v Pangboche. Samova skupina po kosilu nadaljuje s trekingom proti Goyko Riju.

3.11. Z Aljošo in Zdenčem se povzpnemo v bazni tabor pod Ama Dablamom. Tu se naše poti razidejo. Aljoša, ki je letos poskušal že drugič zapored osvojiti AD se usmeri proti levi v velik bazni tabor, kjer ga čaka šerpa iz njegove agencije. Z Zdenčem pa se napotiva proti desni in se nastaniva v Ama Dablam Summit Lodžu. Od tu naprej bomo delali vsak s svojo agencijo. Za naju z Zdenčem vse potrebne zadeve ureja Traditional Treks & Expedition ltd.

Med potjo v bazni tabor dopoldne zvemo za hudo nesrečo, ki se je ob 6. zjutraj zgodila nad taborom 3. V velikem lednem podoru je življenje izgubil 26. letni Dendi Sherpa. Po naših informacijah je to tretja smrtna žrtev na AD v tej sezoni. Hudo poškodovani pa so bili po en Švicar, Rus in Britanec. Vse so pobrali s pomočjo helikopterja (The Himalayan Times). Nesreča ni niti malo omajala naše volje po vrhu. Delamo naprej, kot da je ni bilo.

Proti večeru se z Zdenčem srečava z  Nima Tsering Sherpo (4-krat Everest, 3-krat Lotse, 3-krat Manaslu, 2-krat Ama Dablam) in skupaj naredimo logistiko za osvojitev vrha. Po zagotovilih Nime ne bo zaradi nesreče nobenih ovir. A ni imel prav. Verjetno takrat še ni imel vseh potrebnih informacij. Na to, da bi šlo pri teh zagotovilih zgolj za komercialno zavajanje nočem niti pomisliti.

4.11. Začnemo uresničevati načrt za osvojitev vrha. Z Nimo in Zdenčem se povzpnemo v ABC (podaljšana baza)  na višini 5600 m. Jaz imam nekaj težav z dihanjem, zato kar krepko zaostanem. Zdenč in Nima dosežeta tabor 1 na višini 5700 m in se nato spustita v ABC, kjer postavimo šotor. Po dogovoru se Nima še isti dan vrne v bazni tabor. Z Zdenčem naj bi prespala v ABC, se naslednji dan povzpela do T1, tam preživela nekaj časa ter nato sestopila v bazni tabor. Po počitku bi sledil odločilni naskok na vrh.

Ko zvečer Zdenč sliši moje dihanje malo pred 19. uro odločno izjavi: Cigi spoki se, grema nazaj v bazni tabor. Mam pa ž rajš tbe, ko pa št hrib.

Še danes ne vem točno, kaj je bilo takrat narobe. To bova razčistila z našim ranocelnikom Jurijem, ko se srečava. Na Imja Tse sem se odlično počutil. Tam je zaradi nekajdnevne obstipacije malo matralo Zdenča. Tudi v začetku pristopa proti ABC je bilo vse po pričakovanjih. Morda so bile težave le prehodne, a na taki višini ne gre preveč tvegati, zato je bila Zdenčeva energična odločitev zanesljivo povsem na mestu.

5.11. V baznem taboru zvemo, da zaradi nevarnosti novih podorov nihče ne bo šel na goro vsaj teden dni. Potem pa bodo še videli, kake bodo razmere. Takrat se z Zdenčem odločiva, da ne bova čakala in sestopiva v Pangboče.

6.11. Sestopiva v Namche Bazar.

7.11. Dolga etapa Namche – Lukla.

8.11. Z letalom prispeva v Katmandu.

9.-12. 11. Prestaviva let s 25.11. na 12. 11. in ob 16,40 pristaneva na Brniku.

Aljoša je poskušal z vzponom dan ali dva za nama. Prišel je v T2 in obrnil. Tisto jutro, ko sva midva poletela proti domu, se je tudi on vrnil v Katmandu. Vodja agencije, ki je urejala vse potrebno za najin vzpon Chhabi, nama je povedal, da je velika večina plezalcev zapustila bazni tabor in da je veliko vprašanje, ali bo letos še kdo tvegal z vzponom na vrh. Z zanimanjem bova spremljala, kaj se bo dogajalo na AD do konca novembra.

Tako se je končal najin poskus vzpona po velikem klasičnem JZ grebenu Ama Dablama na njegov vrh. V majhno tolažbo nama je lahko vzpon na Imja Tse, a v meni po dolgih mesecih priprav, želja in hrepenej še vedno gloda črv nedoseženega cilja. Zelo težko se mu je bilo odpovedati. A če vse premislim s trezno glavo, sva sprejela edino pametno odločitev.

V Katmandu mi je žena poslala sporočilo. Igor, glavni cilj odprave je bil, da se vrneta živa in zdrava. In ta cilj sta dosegla.

O razočaranju, ki je spremljalo najin prvi obisk Kumbu Himalaje pa ne bi izgubljal besed. Komercializacija, na poteh množice turistov, namenjene v bazni tabor pod Everest in druge doline, bledi obrazi nekaterih, hlastanje za redkim zrakom, transport tistih, ki omagajo nazaj na konjih, s helikopterji, …

Ne, Kumbu Himalaja naju ne vidi več. To ni svet za naju. Pa ne zaradi razočaranja, ker nama ni uspelo. To bo, kot je napisal Davo, pozdravila domača župca in čas. Gore tam so prekrasne. Preprosto zato, ker to ni Himalaja, o kateri sva sanjala in o njej prebirala številne knjige. Prav bi bilo, da bi danes pogosti in znani obiskovalci tega predela Himalaje o njej zapisali resnico. Zato jim z Ezopom sporočam: Hic Rhodus, hic Salta.

N a m a s te !

Zdenč & Igor

Zahvaljujeva se: Vetikali-x d.o.o, Elektro-Timu d.o.o, TAB d.o.o, MPI d.o.o., Planinskemu društvu Črna na Koroškem, načelniku AKČ Blažu Penecu, mag. Juriju Gorjancu, Gregi in Marijanu Lačnu, Janezu Žaligu, Andreju Gradišniku, županji občine Črna na Koroškem mag. Romani Lesjak, gostišču Lunder, hčerki Jerneji in številnim drugim prijateljem in znancem, ki so nama tako ali drugače pomagali zbrati del potrebnih sredstev za odpravo ali kako drugače pomagali.

Posebej hvala dolgoletnemu alpinističnemu znancu in sedaj tudi prijatelju Samu Žnidaršiču za izvrstno organizacijo in vso pomoč, ki nama jo je na odpravi nudil.