Moji prvi dve graciji sta na koncertu v Narodnem domu v Mežici, mlajši dve  v Ljubljani, jaz pa sem se zakopal v moje slike, diase in opise plezarij, ki sem jih napisal že pred davnimi leti in bi jih končno rad malo popredalčkal. V roke mi je prišel tudi opis doživetja  izpred dobrih 28. let.

Pa sem si rekel: “Zakaj pa ne!  Vikend s plezalnimi cilji je zaradi novozapadlega snega propadel, bom pa prepisal tole zgodbico, da bo na naši strani kaj novega o starih časih.”

V njej nastopajo: Rok Kolar, Marjan Emeršič – Marč, Milan Plesec, Alojz Kompan – Lojz, Teodor Jelen – Tedi in Zdenko Žagar – Zdenč. Zgodila pa se je 26. junija 1982.

MED NEVIHTO NA VELIKEM KLEKU

Že treji teden zapored si nad našimi kraji podajajo roko cikloni in anticikloni. Vreme je nestanovitno. Dež, sonce, dež, nevihta, …

Na Raduhi smo zagnani alpinisti kar med dežjem splezali dve lažji smeri. Čez teden dni nas je izpod Dolgega hrbta zopet pregnalo slabo vreme. Vremenska napoved za prihajajočo soboto pa je še kar obetavna,  v nedeljo pa zopet napovedujejo poslabšanje. Zabrnijo telefoni in dogovor je tu. V petek si vzamemo dopust in gremo preizkusit rezultate spomaldanskega ogrevanja na Grossglockner.

V razpadajoči Diani in starem Fičku se odpeljemo do Celovca. Tam izkoristimo priložnost in dokupimo nekaj opreme. Jezim se na Roka. Pred kratkim sem mu posodil dva ledna vijaka in ga opozoril, da jih bom v kratkem rabil sam, pa se je zopet dokazala njegova pozabljivost. Ne preostane mi drugega, kot da malo globje sežem v žep in kupim dva nova. V nadaljevanju Marča avstrijski miličniki olupijo še za 500 dinarjev (najprej so hoteli 1000). Pa se potolažimo: “Slab začetek, dober konec !” In res je bilo tako, vsaj za nas.

Ledeniški tečaj na Pasterzi nekoč

Že pozno popoldne hitimo čez ledenik Pasterza. Sem in tja nas zagrne megla, toda pot nam je že dobro znana. Skrbi nas le vreme. Ko dohitimo tri avstrijske alpiniste se seveda najprej pozanimamo za vreme. “Super, super!” nas potolaži eden med njimi. Ne mudi se nam več tako in privoščimo si kratek oddih. Povemo jim, da nameravamo plezati gredino v Glocknerhornu (Nordwandrampe, do 70 st.  naklona).  Že v temi pridemo do bivaka na višini 3200 m. Sprva smo nameravali z vzponom nadaljevati kar ponoči, ko pa so nas domačini pomirili zaradi vremena, se odločimo, da bomo pričeli zgodaj zjutraj in se tako naužili tudi nekaj uric sonca, ki se zadnje tedne tako trdovratno skriva. (Škoda, da se nismo držali našega prvotnega načrta o nočnem plezanju in v to prepričali tudi Avstrijcev. Rešili bi dve življenji !)

Ob pol štirih zjutraj zbudim prijatelje. Ob svitu smo že pod steno. Na nebu se leno pretegujejo meglice, sonce na vzhodu pa naznanja še vsaj nekaj ur lepega vremena. Z Zdenčem bova vodila. Že koj na začetku, ko poskušam preplezati kratko, a strmo steno robne poči, me požre vanjo. Zdenč pritegne vrv, sam pa se izkopljem na plano. V drugem bolj umirjenem poskusu mi gre zadeva lepo od rok in nog. V uživaški plezariji po ravno prav trdem ledu nadaljujemo do začetka gredine. Šele tukaj se pomirim nad Rokovo pozabljivostjo, saj sta nova, daljša ledna vijaka odlična.

Za nas srečna gora

Na gredini postane kar strmo, zato kadar se le da, plezamo ob skalah, kjer si lahko uredimo zanesljivo varovanje. V drugem zelo strmem raztežaju nas v hipu ovije megla. Sranje, le od kod se je vzela. Vidljivost je na nuli. Toda naš cilj je jasen, goro dobro poznamo in se ne bojimo orientacijskih zapletov, zato nadaljujemo. Točno opoldne sva z Zdenčem na razu SZ grebena. Kmalu sta za nama tudi Tedi in  Milan, na Marča in Lojza pa moramo počakati kake pol ure. Ko smo vsi skupaj takoj nadaljujemo. K temu nas prisli gosta megla in močan veter. Sprva smo nameravali sestopiti po sosednji, malo lažji smeri, vendar se zaradi megle raje držimo grebena. Ta nas bo zanesljivo postavil na vrh, od tam naprej pa zaradi večkratnega plezanja na tej gori ne bo nobenega problema več. Snamemo derze in se po relativno lahkem grebenu hitro vzpenjamo proti vrhu. Tukaj prevzameta vodstvo Tedi in Milan, slediva jima z Zdenčem, Marč in Lojz pa zopet zaostaneta.

Kake dva raztežaja pod vrhom v daljavi zopet zagrmi. Pospešimo plezanje, da bi se lahko pred grozečo nevihto še pravočasno umaknili na varno. Megla se nekoliko razkadi. Pod križem na vrhu zagledam Tedija in Milana. V trenutku, ko to sporočim Zdenču, sikne skozi zrak. Lasje pod čelado se naježijo in v hipu nam je jasno. Strela ! V par skokih se znajdemo Tedi, Milan in jaz kake 20 m pod vrhom. Tedija je puh strele dobesedno premaknil. Vlečem vrv kot nor, toda Zdenč na drugem koncu se ne premakne. Kar naenkrat pa začne divjati kot bi ga s katapultom izstrelili in komaj povzemam vrv.

Milan in jaz po preplezani Welzenbachovi smeri 21.6.1986

Najbolj grozljivi so bili prvi trenutki. Vsi smo prvič doživljali nevihto na tako izpostavljenem vrhu. Smrtni strah nam okameni izraz na obrazu. Telesa so negibna, vdanost v usodo neizbežna. Čakamo – morda pol minute – na tisti usodni zamah Damoklejevega meča, ki nam neviden visi nad glavami. V prvih trenutkih so bile misli zbegane, cel roj jih je bilo. Kot preblisk se mi najprej pojavi zelo živa predstava hčerk Katarine in Jerneje ob ženi Joci (Daše takrat še ni bilo) v brezskrbni in nagajivi igri v sončni dnevni sobi. Toda ta predstava me okupira le nekaj sekund, v katerih ne vem, ali naj jim pošljem zadnji nasmeh, ali se naj jočem. Mislim, da sem storil kar obje. Vest obtožuje neodgovornega očeta. Čakam !?

Ko se ozračje še enkrat razelektri v obliki strele, se v meni zbudi kanček upanja, ki se ga oprimem z vso močjo. Pogledam na desno. V teh razmerah se lahko z grebena spustimo samo s spustom po vrvi. Prepočasi. S Tedijem in Milanom izmenjamo par kratkih misli. Medtem nas doseže tudi Zdenč. Z našim predlogom se strinja. Le trenutek se obotavljamo. Ali naj počakamo Marča in Lojza ? Vsaka minuta utegne biti usodna. Ukrepamo takoj.

Kolikor je bila ta odločitev sad treznega razmisleka (tudi danes, po 36. letih plezanja mislim, da smo se odločili prav), pa je bil tek na vrh, spust v sedlo, vzpon na Mali Grossglockner ter nato sestop proti koči kar nekam sanjsko dejanje. Le še enkrat me naježeni lasje spomnijo na kruto okolje. Potem pa v stanju zelo ozko usmerjene pozornosti drvim po grebenih in lovim ravnotežje mimo brenčajočih drogov in jeklenic, ki so tam za varovanje, a jih ni časa uporabiti. Dirčal sem se po zadnji plati in čevljih, ustavljal in skakal skozi naelektreno ozračje, meglo, veter, dež in sodro. Za nič mi ni bilo mar, le en cilj sem imel – varno zavetje v koči. Šele na snežnem platoju nad kočo, ki smo ga pretekli, blizu varnega zavetja, sem se zopet zavedal nevarnosti. Tukaj šele sem občutil pekočo bolečino po obrazu, ki ga je bičala sodra. Tukaj šele sem občutil premočeno obleko. Zopet sem slišal grmenje. Prej ga ni bilo. Bili so le neskončni metri pred mano.

Gnili, izmozgani in prazni smo vsi štirje sedeli v koči. Kaj je z Marčem in Lojzom?  Koliko sta zaostala za nami? Ali smo ravnali prav? Preteče 15 minut. Molčimo. Odprejo se vrata koče in pokaže se utrujena Lojzova glava. Ustrelimo, menda kar vsi hkrati:

“Ke je Marč?”

“Mav zada”

“Hvala k….”

“Jebemo sunce”

“Matr smo mel rpico”

Ko se vrata koče še enkrat odpro se začnemo tolči in objemati. Še enkrat se kaj takega verjetno ne more več ponoviti. Imeli smo neizmerno srečo.

Za nič več nam ni bilo mar. Tudi tistih 560 dinarjev, ki jih je Zdenč odštel za 7 čajev (Milan je kot ponavadi spil dva) ni povzročilo pretiranega zgražanja. Skromna cena za tri privezane in tri samske duše.

Vse kar je sledilo, je bilo enostavno. Prekleli smo le še tistih 640 stopnic, ki so nas z ledenika dvignile na parkirišče (stave ni dobil nihče, vsi smo ocenili, da je stopnic manj – brez dvoma izraz naše pobožne želje zaradi utujenosti) in dež, ki nas je zopet močil.

——-

Dva alpinista z gradiščanskega sta na pobočjih za nas srečne gore ta dan zmrznila, dva pa so naslednji dan rešili, ko sta bila povsem na koncu z močmi. Če bi se vsi držali našega prvotnega načrta o nočnem plezanju, bi bilo drugače … Tisti “super, super”, bi lahko drago stal tudi nas.

Ja, tudi glede dosegljivosti vremenskih in drugih informacij, pa opreme, ki smo jo imeli,  so bili takrat še precej drugačni časi, kot so danes.

Igor

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Prijeten članek. Me spominja na stare čase, ko je bila vremenska napoved vse prej kot pa zanesljiva in zato plezarija pogosto mokra in nevarna.

    LP

    Andrej Špiler

    • Špilč serbus. Morda drugo zimo ob kakem podbno mrtvem vikendu napišem kaj o najini plezariji v Centralnem stebru v Romsdalu. Sm tud najdu 31 let star članek, ki ga menda še nism ke objavu.

      Pa drugo leto, ko bi ob mojem jubileju rad zlezu 60 smeri s čim več nekdanjimi soplezalci, te prisrčno vabim, da zopet skupaj zlezeva kako smer.

      Dokler pa fajn bod in srečno povsod, ker boš lezu.

      Cigi

  2. Cigi, lpo si to napiso. In ko berem tvoje štorije izpred skor trideset let, zmirm bolj zastopim tud tste besede, da je dober alpinist star alpinist. Naj te sreča spremlja še naprej. Sam veš, včasih samo pamet ni zadojst.
    Anza

    • Dragi Anza,naš soplezavc z Rakapošija (ko je glih zgodovinska tema). Čeprav s nam tako fletno dečvo iz Črne odplu, ti še nismo povedli, da nikol nismo bli jezni na tbe. Smo zmerm rekli, saj jo je naš dobu.
      Drgač pa tk veš, ne sam da sm zmerm bol štorast, je že tud podstrešje vaših bolj trohnivo, tk da bom ono nevidno spremlevalko SREČO najbrž zmerm bol nucu. Do zdaj me še ni postva na cedilo, menda se bo pa še ja kda spomnva na mne.

      Hvala za dobre želje.

      Cigi


Objavi komentar