Za današnji trening mi je malo prekrižal načrte dež, ni pa me mogel ustaviti. Celo turo me je pralo, zdaj bolj, zdaj manj. Tudi v takem vremenu sem zelo rad v gorah, ne moti me niti veter, sneg, mraz, … Samo, da sem tam gori, kjer se imam tako dobro. Navdušen nisem le nad pregosto meglo, ker se mi je zgodilo, da sem tudi na domači Raduhi že iskal Durce. Če tega ne bi doživel, ne bi verjel, da je možno. Bilo je seveda pozimi.
Vremenu primerno sem izbral najbližjo smer – Dvomljivko v vrhu Durce (III+/II, 240 m). Dostop s palerino, plezanje v vetrovki in na robu stene zopet zamenjava. Pa nekaj rožic me je nazaj grede ustavilo, kot se mi zadnje čase pogosto zgodi. Bilo je umirjeno, samotno in sproščeno. Danes nisem dirkal – bil sem sam s sabo. Spremljalo me je šelestenje dežnih kapelj po palernini in srečanje z ovcami, ki je za krajši čas zmotilo moje misli.
Lepo je biti v takem vremenu povsem sam, tam, kjer si najraje.
Igor
