Po šihtu sem zopet obiskal Srednjo Raduho. Plezal sem po rdeči liniji malo po svoje. V vodniku te linije ni. Dostopil sem enako kot za Klekovačko. Na razu z velikim drevesom sem začel po razu naravnost navzgor do poraščene gredine (III, cretju sem se malo višje izognil na raz, ki pripelje z leve). Kaki dve tretjini gredine sem prečil proti levi (I-II), nato pa poskušal pod previsi naravnost navzgor preko plati. Na začetku je dobro kazalo, potem pa je za solista postalo le preveč zahtevno. Kaj pa naj bi ? Klin v špranjo in spust po vrvi nazaj do izhodišča. Nadaljeval sem proti levi in na koncu ujel verjetno izstopni žleb Danijeve smeri.
Bila pa je kar draga tura. Malo nad nekdanjo kočo sem si ob prehodu čez lesen plot za hip oddahnil in odložil tudi fotoaparat. Pa sem ga nato pozabil pobrati. Ob vrnitvi ga ni bilo več. Za mano so do tja prišli le trije Italijani, se tam obrnili in z mojim fotičem sestopili mimo koče v Grohotu in Bukovca.
Nič ni več tako, kot je bilo včasih. Tudi moralne in etične norme nekaterih hribvcev so drugačne. Škoda. Pa ne zgolj zaradi fotoaparata, tudi nasploh. Nekaj fotk sem naredil s telefonom. Jutri pa naročim nov fotoaparat, kaj pa mi preostane drugega.
Igor
