ali kako sem videl Matterhorn v Grintovcih.
Danes sem vstal še v trdi temi in se odpravil v ostenje nad dolino Ravenske Kočne. Kam v tem prostranem ostenju se bom pognal se še nisem odločil. Vedel sem le to, da bo to ena izmed sten levo od Dolgega hrbta. V Štruci, Skuti, Kranjski in Koroški Rinki namreč še nisem plezal. V vsaki sem imel izbrano eno ali dve smeri, ki bi bili primerni za samohodca mojih sposobnosti. Nekaj nasvetov mi je dal včeraj po telefonu tudi Davo. Tako nekako sem ga razumel, da mi morda ne bo žal, če se poženem čez Pomoto v Štruci. A do vstopa bi moral preko zelo obsežnega snežišča, zato sem to možnost pri koči na Vadinah odpisal.
Sem se pa nato kar hitro odločil. Stene bom začel spoznavati od leve proti Dolgemu hrbtu. In odločil sem se prav. Kako sem užival na prekrasni poti proti Koroški Rinki. Na desni niz sten, na levi pa se je pogled vedno bolj odpiral proti Ledinskemu vrhu in Babi. Vmes sem si temeljito ogledal stene in potek smeri ter pristope, kar mi bo ob naslednjem obisku teh gora prišlo še kako prav.
Izbral sem si smer, ki jo je 1929 leta tudi sam preplezal 18 letni študent Janez Gregorin. Saj poznate njegovo Štamfovsko. Alpinisti ne samo, da bi jo morali poznati, znati bi jo morali na pamet. Ali pa njegovo pisanje v Smrti in V borbi z goro. Odlomka sta v Naši alpinistični misli. Nevedneži takoj k branju in učenju ! Ali pa me je morda že povozil čas ? Odgovorite si sami.
Na sam greben sem vstopil po koncu prve jeklenice na zavarovani poti. Prej se tudi ne da, saj je greben na začetku navpično spodjeden. Zaradi slabe preglednosti terena sem z malo negotovosti lezel proti levi, a ko sem dosegel imenitne plati in pogledal navzgor se mi je nasmejalo do ušes. Vedno kadar soliram imam v nahrbtniku vso plezalno opremo, da se lahko sam izvlečem iz skoraj vsake morebitne napete situacije. A danes je oprema ostala kar na hrbtu. Z grebenom sem nato opravil v eni uri in na vrhu kljub občasni megli užival v prekrasnih razgledih. Igra narave mi je pričarala tudi podobo Matterhorna. Za sestop po lepi zavarovani poti sem rabil pol urce ter se po sedmih urah in pol celotne ture več kot zadovoljen znašel ob mojem starem rumenem kanarčku.
Mudilo se mi je domov zato se nisem ustavil v Davovem Gorniškem centru. Bom pa to popravil ob mojem naslednjem obisku teh meni vedno bolj dragih gora nad Ravensko Kočno. Kako mi ne bi bile drage in me privlačile, ko pa so me danes tako prijazno vabile, da naj tudi jaz razkrijem to, kar so spoznali že mnogi. In pod njimi živijo trdoživi in ponosni Jezerjani.
Srečno tudi vam, kadar boste šarili nad Jezerskim.
Cigi
