Tudi Sinji slap se včasih lahko spremeni v orng turo. V to smo se včeraj prepričali v dveh navezah. V eni sta bila Rok in njegova Tanja, v drugi, ki smo jo zaradi zelenih vetrovk poimenovali “ekološka”, pa sva bila z Boštjanom.
Vedeli smo, kake so razmere v hribih, a da nam bo v dobrih razmerah prisrčna in lahkotna tura pobrala kar dobro tretjino dneva, nismo načrtovali. Trije smo pristopili s pomočjo turnih smuči, Boško pa je usekal kar pešaka. Proti vstopu smo se nato pošteno nagazili, saj se je mestoma udiralo do pasu in še malo čez. Kljub obilici snega ga je še vedno premalo, da bi zapolnil vse take in drugačne luknje.
Prvi raztežaj po ledu je Boško spoštljivo prepustil mojim šestim križem. Led zanič, dosti prhkega, ponekod pa sploh nič in le nov sneg. V tistih slabih razmerah ni bilo kaj za golopalčit, zato sem bil hitro čez. Po gredini smo nato krempili po skalah, pikali po malo ledu, večinoma pa gazili. Zgornji del slapu je za vodenje pripadel mladi generaciji. Ledu je bilo malo več in tudi malo boljši je bil, a še vedno daleč od dobrih razmer.
Pod steno smo se zaradi nevarnosti plazov vrnili kar po smeri vzpona. Naj pa opozorim na tisto sidrišče na desni z dvema klinoma, prusikom in karabincem za spust, ki ni zanesljivo. Ko sem zadevo malo preveril mi je zgornji klin po dveh “učvrstitveno preizkusnih” udarcih ostal v roki. Nikakor ne gre kar na slepo zaupati že narejenim sidriščem. Svedrovcev, ki naj bi bili tam nekje nismo našli, zato smo si abzajl pripravili na manjšem macesnu nekaj metrov levo od smeri.
Bila je res prava in imenitna tura v zimski idili Ravenske Kočne. Cel dan nas je zasipaval sneg z neba in tisti iz številnih majhnih pršnih plazičev, ki so se vsipali čez steno pod Češko kočo. Naše počutje med in po turi kljub ne ravno navdušujočemu plezanju morda še najbolje opiše ime mojih starih turnih smuči Hagan: The spirit of freedom.
Lepo se imejte !
Cigi
