Roku je prišlo na uho, da naj bi bil Sinji že narejen. Včeraj sem informacijo preveril še pri dobrem poznavalcu tamkajšnjih razmer Davu, ki je potrdil, da bi se dalo priti čez. Ker moje in Andrejevo navdušenje nad plezanjem slapov le malo zaostaja za Rokovim, sva se mu danes zjutraj še v temi pridružila. Z Jurijem pa smo bili dogovorjeni na Jezerskem.
Na naše veselje se je proti vstopu mnogo manj udiralo, kot sem pričakoval po četrtkovi izkušnji na Raduhi. V spodnjem delu je slap kar solidno narejen. Kaj več po tednu dni mraza tudi nismo pričakovali. Da pa je za varno plezanje slapov le še malo prehitro smo se prepričali v zgornjem delu, kjer je izstopni del prekrit z zelo tankim ledom. Mi smo se temu mestu izognili po levi strani. Za nami pa sta s smučmi na nahrbtnikih kar nenavezana pridrvela domačina Tone in Žan. Tudi tistemu kočljivemu delu s tankim ledom, ki smo ga mi obšli, se nista izognila. Korenjaka, ni kaj.
Davo nas je opozoril na mukotrpen sestop, zato smo se pod steno spustili preko slapu. In ko smo opremo že skoraj pospravili v nahrbtnike sta pod slap prišla še Marta (AK Ravne, tako kot Andrej) in njen Jure. Tako je Sinji za uvod v sezono lednega plezanja doživel obisk sedmih plezalcev in Ledne.
Ker sta Jurij in Davo tudi sicer “navezana”, nas je Davo, ki je bil prej sam na ekspresni turi po nam neznanih prehodih preko stene pod Češko kočo, povabil še na čaj. A seveda ni ostalo le pri dobrem čaju. Petra nas je pogostila tudi z imenitnimi polpetami. Med kramljanjem o tem in onem nam je Davo izdal tudi iskrivo skrivnost, kako ugotavlja, ali so razmere v gorah varne. Kadar se v dolino vrnejo turni smučarji iz Ljubljane ve, da ni nevarnosti plazov. Kadar pa iz slapu pridemo Korošci ve, da je ledu dovolj. Med smehom, ki je sledil, pa smo le pripomnili, da zgornjni del Sinjega še ne omogoča lepega in varnega plezanja.
Bil je imeniten in zabaven začetek ledne sezone.
Pa srečno v slapovih !
Igor
