Z Zdenčem sva danes ponovila smer, ki sva jo z Boškom posvetila Tomažu, za katerega je bil usoden snežni plaz, ki so ga trije mladeniči sprožili prav pod to smerjo februarja 2010.
Meni je smer lepa, stara dobra štirica (IV, 185 m). Ravno toliko je napeta, da moraš plezati tudi z glavo. Zdenč pa nad lepoto plezanja ni bil navdušen. Ocenil je, da je na nekaterih mestih prenevarna. Res še ni povsem opremljena za varno plezanje, a s pomočjo premičnih varoval je plezanje lahko dovolj varno. Če odmisliš 20 drnastih metrov v drugem raztežaju, spada po lepoti gotovo v zgornjo polovico smeri v Mali Raduhi. Sicer pa, saj poznate tisto o malarju v očeh.
Kakorkoli, bila je to najina zadnja skupna tura pred obiskom najvzhodnejšega dvatisočaka Julijskih Alp v začetku prihodnjega tedna.
Igor
