S tečajnikoma Alešem in Gašperjem smo imeli učno turo plezanja v kopni skali in spuščanja po vrvi. Najprej smo nameravali v Gradiško turo, a smo zaradi vremenske napovedi načrt spremenili. Mislil sem si, da bo Snorky za prvo kopno plezanje morda malo prehud zalogaj zanju, a sta se oba imenitno odrezala. Za mano sta plezala kot izkušena gamsa. Nekaj začetne negotovosti pri spustu je kmalu zamenjalo “sistemsko zaupanje” in uživanje.
Že zjutraj pri avtu je z neba priletelo nekaj kapljic, potem pa se je vreme popravilo in imeli smo celo sonce. Veliko željo po še eni smeri so nam odplaknili temni oblaki, ki so okrog poldneva zopet začeli groziti. V tistih gladkih plateh Klemenče peči mokra skala res ni prav prijetna in morala sta se podrediti moji odločitvi. Tudi ta je bila poučna – znati se je treba tudi odpovedati, bodisi zaradi objektivnih, bodisi subjektivnih okoliščin. Na koroški strani bukovskega sedla nas je nato res dobil rahel dež, a bilo ga je čisto dovolj, da bi se plati v Klemenči peči lahko spremenile v pravo drsalnico. Da skočimo v željenega Sartija v kratkem, smo se dogovorili pa že pod steno. Le aprilsko vreme naj ne traja predolgo, pa je bila sklepna želja vseh treh.
Danes sem preizkusil tudi novo varovalo Edelrid Mega Joul. Meni je zelo všeč, ne samo videz in majhnost. Nekatere funkcije so precej boljše kot pri Reversu, še posebej deblokada (popuščanje) vrvi, ki je pri varovanju drugega v navezi mnogo enostavnejša. Dosti bolj kontrolirano pa je tudi spuščanje po vrvi. Priporočam, je res mega.
Igor
