Pa ne tistim z neba, ki je pridno sijalo in naju grelo. Odlično družbo mi je delal duhovnik Jani Družovec, ki so se mu malo sprostile obveznosti na škofijski gimnaziji.
Namenila sva se v Sobotno in prvi raztežaj je bil prava uživancija. Nato pa ni treba toliko v desno, kot piše v Miheliču, ampak zgolj 5 metrov in nato kar gor en raztežaj do police pod gladko steno, ki nato pelje navzdol. Tam pa se je šele zares zapletlo. Na lepem stojišču se ozirava v levo in desno, nato pa jo mahneva po logični liniji navzgor, po rampi v desno in spet navzgor. Ko pozno opazim, da to ni več štirica, je možen le še poskus navzgor ali abzajl. No s poskusom se je izšlo in kmalu stopiva na greben, ki pripelje na stičišče s smerjo Humar Škarja.
Kasneje izvem, da sva plezala v težjem delu smeri Sonček (modro). Po opisu v Miheliču (rumeno) sva jo torej mahnila preveč v levo oz. je bila sestopna prečnica predolga in bi bilo treba prej navzgor. Po opisu, ki pa mi ga je s skico posredoval Matjaž Šerkezi, pa poteka Sobotna levo od smeri Sonček; kar bi pomenilo pri votlini levo v levi bok stebra-ali to drži? (zeleno). Hvala za vsakršno razlago, kje poteka resnična Sobotna smer.
Jurij Gorjanc
