Vsega tega sva bila danes deležna z Zdenčem, ko sva se odpravila na skrajni desni konec severne stene Velike Raduhe. Zdenč je bil tam prvič, zato sva šla še malo dlje, kot bi bilo treba. Svoj prvi obisk tega konca Raduhe je moral zapisati v vpisno knjigo, ki od poletja naprej na zelo redke alpiniste na suhem čaka v novi skrinji, ki sta jo poleti zamenjala Katarina in Iztok. Pogledala pa sva tudi naprej do grebena, kjer se severna stena začne prevešati v zahodno in jugozahodno.

Po vrnitvi pod desno stran Piramide sva se lotila Spominske smeri Čas-Logar (III+, 300m). Že v tretjem raztežaju sva začela poslušati grmenje, a so bili tam zgoraj prijazni vse do roba stene. Ko sva pospravljala plezalno opremo v nahrbtnike, pa se je počasi začelo vse v naslovu našteto. Da naju ne bi prav na grebenu, ki pelje na vrh Raduhe ujele strele, sva malo počakala, da je najhujše minilo, samemu vrhu pa sva se izognila po nižjem obvozu. Dež naju je spremljal vse do Bukovca.

Na koncu sva bila enotnega mnenja, da je bila tura zelo razgibana, zanimiva in dobra priprava za najin glavni jesenski cilj.

Med pristopom sva številne spuste z grebenov in ponovni vzpon na naslednji greben  krstila za “šefle” ali “penovce”. Ko se bom prihodnjič podal v tisti osamljeni konec Raduhe, jih bom pa preštel. V spomin si zdaj ne morem priklicati prav vseh.

Igor

001 002 003 005 009 010 011 012 013 014 015 016

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Moj dun, čas pa res beži. Škoda, da ne obstaja servis za časovno bremzo :). Zdenču sem pa rekel, da sva bila tam pred kake štirimi leti in zlezla prvenstveno smer, ki sva jo poimenovala po tebi.

    Ja, zato je treba tudi hitro živeti in izkoristiti vse možnosti. Včeraj sva se kljub vremenu imela (skoraj 🙂 ) super.


Objavi komentar