Čeprav sem mnenja, da je stran AK Črna namenjena našim alpinističnim podvigom, pa me je načelnik Igor prepričal, naj vseeno napišem nekaj o svojih dveh zadnjih turah. Sta povsem planinski. Bom pa skušal povedati tiste detajle, ki so bolj zanimivi za alpiniste. Fotografiral nisem. Prvič ni bilo vremena za slikanje, na Škrlatici sem slikal »s srcem«…
Divje martuljške gore so mi bile do pred nekaj let tuje. Takrat sem jih prvič obiskal in opravil turo po brezpotju Za Akom-sedlo med Veliko in Malo Ponco-Krnica. O Rokavih, Amfiteatru, in podobnih turah pa sem le »zbiral informacije«. Tudi letos (straho)spoštovanje ni popustilo, zato sem jih sklenil opazovati od daleč, pa vendar od bliže – najprej med vzponom na Špik, teden kasneje pa na Škrlatico.
Prvi vzpon je minil v znamenju nedeljskega dirkanja na znamenit martuljški vršac pred bližajočo se vremensko fronto. Že dolgo nisem razpolovil časa, ki je zapisan na smerokazih v dolini, saj dirkanja po hribih ne maram. Tokrat je bilo treba pospešiti. Prijatelj Gorazd, reševalec v helikopterski ekipi na Brniku in poznavalec Julijcev mi je dan poprej svetoval naj turo s Špika podaljšam v polurno prečenje na Frdamane police in nazaj ter sestopim v Kačji graben. Ideja že, ideja, ampak na vrhu mi jo je zagodlo vreme. Babje pšeno, pa veter in megla in zdelo se mi je, da imam »frdamane« police že tukaj. Torej tja drugič. Tudi sestopil sem po isti poti, saj je najbolj varna, če te od zgoraj pere. Enega pomembnih namenov pa sem izpolnil – testiranje novih nizkih pohodnih čevljev (v suhem in mokrem). Pred tem sem dolgo iskal, probaval in se informiral. Ko mi je na zadnjem sestopu s Triglava v mojih starih Kaylandkah orng’ zdrsnilo na šodru, sem imel vsega dovolj. Hvala Igor za informacijo tik pred nekim drugim nakupom, saj si mi svetoval za moje pojme mega čevelj: Five Ten Camp 4. Sprva sem dvomil, da čevelj brez vibram podplata ne more biti kaj prida; izkazalo se je, da je poleg ostalega ravno podplat biser: na šodru, mokrem, spolzkem. Sumim ga, da se bo hitreje obrabil, saj je guma verjetno namensko mehkejša, ampak zdaj prime kot pri »spajdermenu«. Več reklame ne bom delal, da ne bi kdo pomislil, da imam kako korist od tega, pa tudi te strani niso namenjene temu. V Krnici sem srečal angleški par, ki se je, verjetno navajen deža, veselo sprehajal po dežju. Klepet je prerasel v pogovor ob čaju v koči. Nista skrivala navdušenja nad našo deželico in poslovila sta se polna obljub, kako bosta o Sloveniji razlagala doma. Sem si mislil naj povesta predvsem, da »Slovenia is not Slovakia«, rekel pa nisem.
Šest dni kasneje, na soboto, sem pozno zagrizel v klanec proti Škrlatici. Malo jezen sem bil zato nase, še bolj pa, ko so mi nasproti ob 9h in 10h (!) začeli prihajati sestopajoči s Stenarja, pa s Škrlatice. Ja, v hribe se gre zgodaj, še pomnim Telcerjeve nauke. Po drugi strani pa v gorah ne dirkam, sem se prepiral sam s seboj. Na Škrlatico sem se sprva namenil naokrog – proti bivaku IV, pa ob Križu na Dolkovo špico in dol po šodru v vrtačo in nato na vrh Triglavove možinje. A na 1800 metrih je stisnila taka megla, da sem se po prvem odcepu za Stenar, potem, ko ni bilo dolgo nobenih markacij, raje tipaje vrnil in se usmeril proti Škrlatici po neposredni, krajši poti. Sedaj vem, da je prvi odcep levo, kjer piše »Stenar« zavajajoč (za nepoznavalce?). Prava pot se odcepi 15 minut hoda više zelo blizu bivaka. Kakorkoli, na 2100 metrih je megla izginila in nad mano su bili le še modrina in jugozahodni skalni buhtlji Škrlatice. Vzpon nanjo ni težak, a v primerjvi s Triglavom je varovalno železje morda bolj skopo odmerjeno. Mene to sicer ni motilo, a razumem svakinjo, ki je nedavno nazaj opravila s soprogom to turo in se malo tresla v hlačah, ker s seboj nista imela vsaj kratke pomožne vrvi za vodniško varovanje na »sitnih« mestih. Z grebena Škrlatice se pogled na okoliške divje vršace vse bolj odpira. Nazobčani Rokavi niso hec. Koč ni, še vode menda ne. Tudi sam sem si jo za svojo turo odmeril skopo – dober liter. Ni bilo hudega, a drugič bom šel bolj na ziher. Na vrhu Gorenjca, Štajerka, Dolenjec. In sijoč križ. Kot bi bil nov. Ter lačne kavke. Pod nami pa megleno morje, ki se šele proti Kranju razpre. Nič gneče. Na sosedu Triglavu gotovo naša druščina krat 10. Na sestopu me jasnina, idealna temperatura in nepozna ura izzovejo, da zjutraj načrtovano krožno turo opravim v nasprotni smeri. Dolkova špica, sestop ob Križu in Stenarju, bivak IV, Vrata. Med vožnjo proti Ljubljani se mi zdi, da sem malo zaslutil, kakšni so ti redkeje obiskani deli Julijcev. Morda si bom, sploh v kaki dobri navezi, naslednjič že upal mahniti jo proti Amfiteatru.

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Bi bilo pa res škoda, če tega ne bi napisal. Zanimivo branje, ki ponudi tudi kak koristen nasvet. Gore, ki jih opisuješ so večini članov našega kluba neznane, vključno z mano. Ja, jih bo treba prihodnje leto obiskati, o tem ni dvoma. Že letos sem pogosto razmišljal o Špiku ali Široki peči, a se mi ni izšlo, saj sem zaradi poškodbe gležnja že četrti teden doma. Gleženj je zdaj v redu in po Pakli se bom pred zimo še zanesljivo kam odpravil.

    • Jurij, in tudi na snegu ta odličen čevelj zelo dobro prime. Sem provare zadnjič, ko sva se z Rokom podila po Bavarski in na koncu prečila ostanke triglavskega ledenika. Najkrajšo pot iz Stene do sestopa čez Prag, ti moram pa še pokazati :).


Objavi komentar