Danes sem se vremenu primerno odpravil v Malo Raduho in na njeni skrajni desni strani ponovil Veterne police. Moker vstopni kaminček sem obvozil po zajedi – žlebu na levi strani grebena.
Zaradi novega snega sem se spomnil na moje prve plezalne vzpone in raztežaj, ki sem ga prvič plezal v vodstvu.
Plezati sem začel v jeseni 1975 leta in do 7. maja naslednje leto opravil 13 vzponov. Med njimi je bil tudi obisk Paklenice, kjer sem nabiral prve izkušnje v Varianti Brahmove, Sažeti smeri, Akademski in smeri Karabore. Vse do tistega 7. maja sem plezal kot drugi v navezi. Moje znanje je bilo omejeno na osnovne vozle ter varovanje prvega okrog pasu in drugega preko ramen. Kakih varovalnih pripomočkov takrat še nismo poznali.
Tistega dne sva se s Sivcem namenila v legendarno smer Plate v Mali Raduhi. V luknji pod zajedo, najlepšim delom smeri, Sivc določi, da bova plezala cug – cug. Jaz bom prvega, ti pa drugega, se odloči. Ni bilo kaj za ugovarjat. Takrat nas tečajnikov niso tako ujčkali, kot jih mi danes in hitro so preverili, iz kakega testa si. Če nisi bil pravi, se s tabo ni ukvarjal nihče več. Požrl sem grenko slino in se z njim seveda strinjal.
Prvi raztežaj po zajedi sva preplezala brez težav. V drugem, ko sem prvič vodil navezo, pa se je po nekaj začetnih metrih iznenada z neba vsula močna snežna ploha, ki je v trenutku pobelila vse stope in oprimke. Poteka raztežaja nisem poznal, Sivc pa je sklonjen in zavit v vetrovko varoval ter ni spremljal mojega plezanja. Tam, ko bi moral prečiti levo čez plat v kamin, sem rinil kar navzgor (danes vem, da gre tudi tam), dokler me prevelike težave niso ustavile. Poklical sem Sivca, da mi svetuje, kaj naj storim. Kam rineš, spuci se nazaj, pol pa levo, me je opogumil. No, in potem je nekako šlo do konca raztežaja. Izstopna dva je vodil Sivc, da jaz ne bi odtaval kam po svoje in bi bilo snega še več. Ko sva dosegla rob stene ga je bilo že kakih 15 cm. Še dobro, da smo v tistih časih plezali z Alpininimi gojzarji in so ostale noge suhe in tople. Z današnjimi plezalkami in copati nama bi kar trda predla.
Pa tudi tisto varovanje drugega plezalca čez ramena je imelo svojo prednost. Ko je spodaj kje s tresočim glasom panično zakričal zategni, si mu lahko res pomagal in ga napol dvignil. Z današnjimi varovali tako izdatna pomoč ni možna (brez izdelave škripca).
Danes se bi v podobni situaciji skoraj zanesljivo umaknil s spusti po vrvi. A takrat so bili drugačni časi, miselnost, oprema in na to možnost nisva niti pomislila. Po vrvi smo se spuščali le s pomočjo Dulferjevega ali križnega sedeža, zato nad pekočim načinom sestopa nismo bili navdušeni.
Dobro se spomnim, da me ni bilo pretirano strah. Ni me smelo biti. Vedel sem, da ni druge rešitve, kot da čim hitreje izplezam tako ali drugače. In na to sem bil kasneje zelo ponosen. Takrat mislim, da so me vzeli za svojega in nisem imel več težav z iskanjem soplezalcev. Še istega maja sem nato z Malijem preplezal Kovačevo in DD, z Zdenčem pa Steber ter v Levi od plat zaradi izpuljenega klina doživel prvi padec. A moja pot, po kateri hodim še danes, je bila začrtana.
Ne vidim ji še konca.
Kake slike iz tistih majskih vzponov leta 1976 pa nimam.
Igor
