V petek (4.9.) sva s Tjašo plezala spominsko smer dr. Ažmana ( VI+/V-VI, 400m) v Trapezu Velikega Draškega vrha. Detajl je bil vsekakor prvi cug, kjer me je pošteno zanohtalo, nadaljevanje pa čista uživancija v odlični skali in za oceno precej skromni težavnosti (v primerjavi z enako ocenjenim Sivim idealom ali Peharjem se v smeri nisem niti dobro ogrel).
Ker sva bila na vrhu relativno hitro (zadnja 2 meseca sem se navadil na sončne zahode 🙂 ), naju je pričakalo žgoče sonce, ki naju je na srečo spremljalo “le” do Bohinjskih vratc, ki so nekje na sredi (pre)dolgega sestopa.
