V petek (4.9.) sva s Tjašo plezala spominsko smer dr. Ažmana ( VI+/V-VI, 400m) v Trapezu Velikega Draškega vrha. Detajl je bil vsekakor prvi cug, kjer me je pošteno zanohtalo, nadaljevanje pa čista uživancija v odlični skali in za oceno precej skromni težavnosti (v primerjavi z enako ocenjenim Sivim idealom ali Peharjem se v smeri nisem niti dobro ogrel).

Ker sva bila na vrhu relativno hitro (zadnja 2 meseca sem se navadil na sončne zahode 🙂 ), naju je pričakalo žgoče sonce, ki naju je na srečo spremljalo “le” do Bohinjskih vratc, ki so nekje na sredi (pre)dolgega sestopa.

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar