Vremenske razmere ne dopuščajo kakih resnejših alpinističnih tur, zato sem si danes za svoj 30. letošnji vzpon izbral Stanetovo zajedo. V njej sem pred skoraj 38 leti doživel svoj plezalni krst in od takrat naprej jo obiščem vsako leto, zadnje čase večinoma sam. Plezal sem jo navzgor in navzdol, pozimi in poleti, z vsemi štirimi mojimi gracijami, sestro, svakom, nečakinjama, številnimi tečajniki in enkrat, ko se vreme ni in ni hotelo popraviti tudi v dežju.
Moj plezalni začetek pa je bil tak.
Nikoli nisem bil posebno navdušen planinec in tudi danes verjetno ne bi zahajal v gore, če ne bi plezal. Kaj se je zgodilo pozno poleti 1975 leta, da sva se takrat novoporočenca Joca in jaz znašla še v stari koči na Grohotu se ne moreva spomniti. Karkoli naju je takrat že privedlo tja gor, nama je obema kar precej spremenilo življenje.
Tistega dne je imel Leskovcev Peter iz Šmelca pri Bukovniku poslovilnega pred odhodom v takratno JLA. V stari koči na Grohotu je bilo nekaj alpinistov, ki sem jih poznal. Beseda je dalo besedo in ob kake pol enih zjutraj sva se z Binijem spustila proti Bukovcu pogledat, kaj se dogaja. Bila je trda tema midva pa brez baterije. Spomijam se, da me je Bini na nekaterih delih poti skozi gozd držal za roko, da me ne bi požrlo pod stezo.
Pri Bukovcu smo ga nato žingali do zgodnjih jutranjih ur. Ampak takrat smo bili mladi in polni energije, zato sva se z Binijem med povratkom v Grohot dogovorila, da mi bo malo pokazal, kako zgleda plezanje. Najini nameri se je pridružil še Jeti, menda bolj v vlogi angela varuha. Spraševali smo za štrikom, a nam ga nihče ni hotel posoditi. Ko je Bini pobesnel, da se bomo navezali pač na prusike, se je od nekje le pojavil štrik.
Samo plezanje mi ni kaj dosti ostalo v spominu. Mi je pa zato Bini in njegove močne šape. Ko smo zleli skozi luknjo mi je v njegovem stilu ukazal: “Zdaj se pa used na što peč, bučo naprej, rt pa nazaj. Na vrsti je krst !” Vsi, ki poznate Binija se boste strinjali, da je bil krst kar pošten. Biniju sem še danes hvaležen, da me je takrat navdušil za plezanje. Tako kot je znal on, ni znal nihče drug. Tudi kasneje, dokler je še plezal sem ga vedno rad poslušal. Znal je pripovedovati tako enostavno, doživeto in prepričljivo. In tudi danes, ko se srečava teče beseda skoraj izključno o hribih.
Nisem si pa tistega dne mislil, da bo ta navidez nepomemben dogodek tako spremenil moje življenje. Spomladi prihodnje leto je sledila prva Pakla, po Pakli pa sem kmalu visel v takratnih šesticah (najprej Plate s Silvijem, kjer sem drugi raztežaj plezal že v vodstvu. Med plezanjem je med snežno nevihto nasulo kake 10-15 cm snega; abzajl (takrat še z Dulferjevim sedežem) ? – ne pride v poštev, kar lepo na rob stene; potem pa so prišle na vrsto kar hitro Kovačeva, DD, … tujina, odprave, … vse do današnje ponovitve Stanetove zajede, ko sta me v mislih vseskozi spremljala Bini in Jeti).
Bog ve, kako bi teklo moje življenje če bi takrat Binija prepričali, da tako skrokani pa vendar ne moremo plezat. Hvaležen sem mu še danes, saj mi je pokazal pot, na kateri še vedno vztrajam.
Srečno tudi vsem vam, kadar ušpičite kako neumnost !
Cigi