Nazadnje sem jo plezal pred 27 leti in že malo pozabil, kako je lepa. Kaj lepa, pravi cukerček. Po kar zahtevnih vstopnih metrih plezanje po navpični in mestoma rahlo previsni steni postane tako navdušujoče, da bi najraje vriskal in si pel. A zvočno onesnaženje okolja bi bilo ob trumah planincev le preveliko, zato sem se zadovoljil s tihim notranjim navdušenjem in brezmejnim zadovoljstvom ko sem z lahkoto premagoval vsa mesta in sploh nisem opazil, kdaj sem bil v tistih z oceno V+. Vsem, ki je še niste preplezali jo toplo priporočam. Naj vam bo to obvezna plezarija ob prvem obisku domače Raduhe. Prepričan sem, da roba stene nihče ne bo dosegel razočaran  in ravnodušen. Smer je v prvih dveh raztežajih več kot dobro opremljena, za zadnjega, kjer tu in tam potipaš malo bolj krušljive odstavke, pa svetujem set friendov ali nekaj zatičev.

Prva sta jo preplezala moj, žal že pokojni, veliki prijatelj Školčki in Tone Šisernik zadnjega malega srpana 1966 leta. Zdaj pa gotovo že veste, da pišem o Zagorčevi smeri (V+/V, 135 m; glede na to, da v njej tiči nekaj svedrovcev ji seveda bolj pristaja ocena 5a). Preplezala sva jo z Zdravčem, ki nisva tako bogata, da bi dvakrat tedensko lahko pokurila cel rezervoar goriva za bolj oddaljene hribe. A obisk naše Raduhe se nama je bogato obrestoval – vsaj danes sva prava bogataša prav posebne vrste.

Ciao Igor

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar