Ne vem kdaj se lahko nekemu dogodku lahko uradno reče da je tradicionalen, sem pa prepričan, da prej kot mu rečeš, prej to zares postane! Zaradi tega bom to naše druženje imenoval kar “tradicionalen” tabor na Klemenči Jami.
Torej,.. prejšnji vikend smo se po daljšem “nedružabnem” obdobju spet zbrali člani našega alpinističnega kluba z namenom, da se malo podružimo in mogoče nekaj celo splezamo. Večina se nas je na koči zbrala že v petek zvečer (jaz, Tjaša Kolar, Denis Arnšek, Andrej Jež, Davo Mihev, Boštjan Jurič in Uroš Lesjak), da smo v miru pripravili vzdušje za sobotno plezanje 🙂 Dva najbolj zagreta alpija (Jež&Davo) pa sta celo po službi uspela splezat Večerno Zajedo (VI-/III-IV) v Krofički.
V soboto smo vsak ob svoji uri počasi vstajali iz postelje in začenjali s plezalnim dnevom. Prva sta bila Tjaša in Rok Štanc, ki je sicer član planinskega društva TAM, ampak smo mu vseeno dovolili, da pleza v naši elitni družbi, ker ima pač veze v upravnem odboru. S Tjašo sta splezala klasiko Ojstrice – Ogrin Omerza (V). V vodstvu je menda plezala bodoča alpinistka, Rok pa je po daljši pavzi od plezanja v tej smeri ponovno začutil željo do premagovanja vertikal.
Sledili so Davo, Jež in Boštjan. Podali so se v Herletovo smer (VI-), v kateri jih je čakala znana prečka o kateri tolikokrat slišimo ko se pogovarjamo o tej smeri. Glede na to da nas je pandemija prisilila k dvigu forme so menda vsi uspeli priti čez detajl brez pomoči železja 🙂
Lesjak je počakal Jaroša Zajca, ki je prišel skupaj z Miho Ozimicem in Aleksandrom Djordjevicem. Lesjak in Zajc sta se nato podala v Krofičko, prav tako v Večerno Zajedo (VI-/III-IV). V tej smeri je Jaroš pobližje testiral hrapavost stene (potrjuje, da stena JE hrapava), razen tega pa sta menda smer plezala suvereno in brez zapletov.
Če sem že tabor imenoval tradicionalen, bom tudi najino (Denis Arnšek, jaz) jutranje vstajanje imenoval enako. Tradicionalno sva torej tudi tokrat vstala zadnja in se odpravila plezat v bližnjo Krofičko. Za prvi cilj sva zelo izvirno (glede na do sedaj omenjeno) izbrala Večerno Zajedo (VI-/III-IV). Smer ima lep drugi raztežaj kjer plezaš po strmi zajedi, stil plezanja pa menjaš med nekim kvazi slovenskim layback plezanjem poči in izrazito alpskim plezanjem zajede. Za drugo smer pa sva si izbrala Mavharjevo smer Modrost starega učitelja (VIII/VI-VII). Najtežji je prvi raztežaj, kjer te dodobra ogrejejo že prvi metri, do konca raztežaja je pa še kar nekaj zanimivih presenečenj. Ker se ti zdi, da si opravil dobro delo, ko se prebiješ mimo prvih nekaj previsnih metrov, pričakuješ da boš do konca raztežaja nagrajen z enostavnim plezanjem, pa te v zadnjih metrih raztežaja čaka še krajša strma zajeda. Dober fight. Kljub temu, da je prvi raztežaj ocenjen bistveno višje kot ostali, je potrebno delati tudi naprej 🙂
Ker pa vsaka posadka potrebuje tudi izvidnico, sta se Miha in Aleksandar podala po brezpotjih na Krofičko. Namerno ali ne, to niti nima veze, pravita pa, da so razgledi s Krofičke odlični in da se splača!
Na koncu bi se zahvalil še Koroškem zeliščnem klubu, ki nas je po turi oskrbel z vsem rastlinjem potrebnim za regeneracijo.
