Včeraj smo si vzeli dopust in se podali v Tamar Blaž Piko, Blaž Penec – Bremza, Zdenko Žagar in jaz. Po prvotnem načrtu smo imeli namen preplezati vsaj dva slapova, a so nam v naslovu omenjene razmere to preprečile.
Dogovorimo se, da se Blaž in Bremza najprej zapodita v Centralni slap, midva z Zdenčem pa v Slap nad votlino, v drugi rundi pa smeri zamenjamo. Začetek je bil kar obetaven. Led nizkim temperaturam primerno trd in krhek. A že po kake 30 m se v Slapu nad votlino razmere nepričakovano spremenijo. Zelo mehek in moker led ter curljanje vode. Izkaže se, da tendon vrvi, ki jih imava z Zdenčem, vpijajo vlago kot goba. V nekaj minutah sta vrvi popolnoma premočeni in zmrznjeni. Ko na štantu varujem Zdenča jih s skrajnim naporom vlečem skozi varovalo. Raztežaj višje Zdenč tega ne more več, zato jih vleče kar preko vponke. Pa niso zmrznile samo vrvi. Tudi po vponkah je bilo treba potolči, da sva jih lahko izpela iz vijakov. Tako je želja po Centralcu tudi v najinih glavah hitro zamrznila in razočarana sva se vrnila pod steno. Vsi štirje bi se morali zagnati najprej po Centralcu, kjer je bil led tudi trd in krhek, vode pa je bilo čisto na koncu le za vzorec. A kako bi naj to vedeli.
Razočaran je bil tudi Bremza, ki je med sestopom kar poletel v prepričanju, da bomo zlezli še kako smer. A sta se z Blažem solidarno priključila najini odločitvi. Čakanje dveh pod steno v tem mrazu bi bila le prehuda reč. No, pa saj je bilo vseeno lepo, čeprav je imel sestop do avtomobila nekaj grenkega priokusa.
Pa drugič. Upam, da že z novimi štriki.
Blaž, Bremza, Zdenč in Cigi.
