Zgodaj sva se prebudila, spila kavo in pojedla zajtrk. Čakala naju je ura in pol vožnje – najprej po avtocesti do glavnega mesta, nato pa po čudovitih ovinkih skozi bolj odročne kraje do parkirišča. Obdajala naju je narava, a ne takšna, kot smo je vajeni. Tu te namesto koprive zbode kaktus, in namesto svizca te pozdravi kuščar.
Predvidena polurna pot do vstopa v steno je kar hitro pokazala zobe. Sprva urejena potka se je prelevila v ostro goščavo in nama otežila prehod. V uteho so nama bili prelepi razgledi na severno obalo in mogočne gore v daljavi. Naposled sva prepotena le prišla do stene in poiskala pravo – Russian Direct 125m z oceno 5. Vreme nama je bilo naklonjeno: rahlo oblačno, prijeten veter z morja, stena pa na senčni strani.
Čeprav sva po opisu pričakovala štiri krajše raztežaje, so bili le trije. Smer je bila dobro navrtana – ob vpenjanju si skoraj vedno že videl naslednji svedrovec. Skala je bila nekrušljiva in je nudila veliko (dobrih in slabih) oprimkov ter stopov. Primerno oceni se je vzpenjala, manjkalo pa je sidrišče, ki bi se naj nahajalo na 25 metrih višine. Ostala sidrišča so bila tam, kjer sva jih pričakovala.
Kar prehitro sva bila na vrhu. Sledila je malica in že skoraj tradicionalno dopustniško opazovanje kuščarjev. Pot do avta je bila sicer krajša od vzpona, a nič manj pustolovska. Z lažjim poplezavanjem sva si iskala pot med rastjem in varno sestopila.
To je bil za letos najin zadnji plezalni dan na Tenerifih. V dveh tednih na otoku sva pridno plezala tudi v športnih plezališčih. Dva kanjona s podobnim tipom skale – Tamadaya in Arico – sta nama nudila senco tudi v toplih sončnih dneh. Zelo zanimive smeri in veliko vadbe prevezovanja na sidriščih brez karabinov. Čisto posebna in ostra, a nič manj lepa, skala pa je bila v plezališču El Capricho pod vulkanom El Teide.
Tenerife bova zagotovo še obiskala – morda v kakšnem manj toplem mesecu.
