Teranova oz. kdo še rabi fotoaparat u hribih

Zgodnje nedeljsko jutro je presenetilo z rahlim sneženjem, zato so se nama s stricem v glavo nehote vrinili dvomi o odhodu na jezerski konec. V Avstriji je snežilo še bolj, vendar sma vseeno optimistično pohitela proti Teranovi. No, kot sem predvideval (upal), novozapadlega snega na Jezerskem ni bilo. Vreme je bilo kot nalašč za prvi letošnji vzpon. Ko sva prisopihala do vstopa v smer, je bilo v njej že nekaj navez, za nama pa so po melišču prihajale še tri. Hitro sma se poštimava, in prvi cug kr brez štrika popikava do štanta, da bi se izognila gužvi. Med razmetavanjam štrika pa mimo naju prileti dereza. In ravno ta dereza je poskrbela za gužvo na naslednjem štantu, saj sta se lastnik le-te ter njegov soplezalec odločila za abzail. Tako smo se u lukni kar naekrat gužvali šitrje. Js sm varoval Blaža, ki jo je pikal naprej, drugi je varoval kolega, ki je lezel za njim do štanta, abzajlarja pa sta pripravljala še zadnji cug spusta pred izkanjem izgubljene dereze. Takoj ko je bil stric v naslednjem štantu sem jo še js popikal naprej, ker sm se rahlo naveličal mučkanja u luknji. Vendar pa je bolj kot pikanje cepinov u led oz. sneg bilo to  zatikanje v že narejene luknje od prejšnjih navez, saj je plast snega na nekaterih delih bila sumljive debeline.  Od tretjega štanta naprej sma usekala “štajerca”, kar se je poznalo prevsem pri navijanju mečnih mičic. Po slabih dveh urah sma prek prečnice, ki je zaradi množičnega obiska Teranove že hudo shojena, izstopila.

Nazorni opis nadomešča fotografije, saj sma tud midva fotoaparat pozabva na polici v avtijo.

lep pozdrav

Gašper & Blaž