Z Andrejem sva se danes zopet namenila v Karnijske Alpe z željo, da preplezama Veliko zajedo (Gran Diedro) v Torre Saf. Že kratek pogled nama je razkril, da je smer precej mokra. Zato sva se odpravila v sosednji torre in v njegovi vzhodni steni ponovila Via Veronica (VI, 180 m; zame pa V+,A0). Smer je lepa, zame tudi kar zahtevna, skala pa ni najboljša in je treba biti kar previden pri izbiri že tako skopih stopov in oprimkov.
Štirje spusti po vrvi so naju postavili točno na izhodišče. V vseh stenah, ki jih tam okrog res ne manjka, sva bila danes edina plezalca.
Že ko sem plezal drugi zahteven raztežaj, je z neba priletelo nekaj kapljic, nato pa nama je bilo vreme naklonjeno. Med sestopom, že blizu mojega kanarčka, sem Andreju dejal, da se zdaj pa kar naj ulije. Andrej je pripomnil, da naj počaka še toliko, da bova pri avtu. In tako je tudi bilo. Ko sva sedla vanj in zaprla vrata se je ulila ploha s točo. Kako se nama je smejalo. Take sreče res nimamo pogosto. Še dobro, da je bila zajeda, ki je precej daljša, mokra, sicer bi bila pošteno mokra tudi midva.
Vesel sem, da sem lahko v družbi mladeniča Andreja, ki je bil v teh gorah prvič, užival v zahtevnem, a tudi lepem plezanju. Vesel, da to še zmorem, pa čeprav kot drugi v navezi in tudi s pomočjo klinov.
Igor
