Kar nekaj časa je med nami krožila ideja, da bi šli plezat balvane v Albarracin (Španija). Že pred našim odhodom v Bor na Češko, mi je Urnaut omenil, da je sodeč po pripovedovanju njegovih prijateljev res dobra lokacija, in da se moramo slej ko prej organizirati. Na Češkem sem to idejo “prodal” naprej, in dobro tretjino leta kasneje smo že leteli proti Valenciji.
Ker pa bi bilo tega zapisa prehitro konec moram začeti s 19.2., enim dnevom pred odhodom. Kot se to spodobi, smo karte za letalo rezervirali že pred davnimi časi, na ta način uloviš kakšno poceni varianto in svet je lepši. V vsem našem navdušenju, pa nihče od nas ni dvojno preveril naše rezervacije, posledica tega je bila to, da je polovica naše posadke imela karte rezervirano v obratnem vrstnem redu: Valencija – Dunaj : Dunaj – Valencia. To niti ne bi bilo tako katastrofalno, če bi to ugotovili pravi čas, tako pa sem jaz to bolj pomotoma opazil ob sedmih zvečer 19.2. Po treh urah neprijetnih občutkov v telesu, reševanja situacije in nešteto možnih preračunih cen in pregleda variant letov z vseh možnih letališč nekako le rešimo situacijo ($z denarnimi posledicami seveda$) in naslednji dan nas je na istem letalu vseh sedem!
Po pristanku v Valenciji nam seveda založijo prtljago in sledi ponovno enourno živčno čakanje in iskanje naših potovalk. Nekako jo najdemo na nekem XY kraju, niti se nismo spraševali zakaj in kako je tja prišla, vse kar vemo je, da smo srečni da jo imamo. Lokacija naše hiše se je nahajala med mestoma Albarracin in Teruel. Živeli smo v nekakšni Španski lovski koči v relativno divjem okolju, po domače rečeno: okolo nikjer nobenga.
Naslednji dan, v ponedeljek, je za nas prvi plezalni dan. Prvi sektor, ki smo ga obiskali je bil “Parking”, kjer se začnemo spoznavati s tipom skale in se na lažjih balvanih dobro ogrejemo. Nadaljujemo v sektorju “La fluente”, kjer splezamo klasiki “El Chorro 7A” in “El plus del Autobus 7B (sit)/7A(stand)”, ter še nekaj ostalih manj znanih bolderjev. Za konec dneva Urnaut spleza enega od svojih dveh večjih ciljev v Albarracinu: “Zarzamora 7C (sit)”. Miha in Jure v tem delu dneva splezata še stand verzijo omenjenega bolderja ocenjeno s 7A. Da pa res zaključimo dan v tonu našega dosedanjega potovanja, nas na parkirišču pričaka prazna guma na avtu. Situacijo rešimo s klicanjem avtovleke, ki je bila presenetljivo hitra.
V torek obiščemo sektor “Techos”, kjer za začetek splezamo “Afropussy 7A” in nekaj ostalih lažjih balvanov. Nadaljujemo z iskanjem bete v balvanu “Eclipse 7B”, ki ga Urnaut nato prepleza. Sledi epski session v zelo fotogeničnem balvanu “Brainstorm 7A”, ki ga prepleza mojster platk Denis. Na koncu dneva Urnaut uspe še v enem zelo znanem balvanu “A Ciegas 7A+”. Ker pa že skoraj 24ur nismo imeli nekega čudnega dogodka, Šiljota doleti maksimalna nesreča. Zelo nerodno mu spodrsne iz vrha balvana višine: ne pada se iz vrha. Posledica je katastrofalna. Kljub temu, da je padel na blazino, si zlomi nogo in vsaj kar se plezanja tiče je njegovega izleta konec.
V sredo izkoristimo prvi dan počitka za iskanje bergel, ki so presenetljivo zelo poceni (vsaj to) in ogleda majhnega zgodovinskega mesta Albarracin.
Naslednji dan se sprehodimo do sektorja “Arrastradero”, kjer je tudi največ naših ciljev. Za začetek splezamo “Mantro 7A”, na istem kamnu Urnaut spleza še “Manuchakro 7C”. V nadaljevanju dneva Urnaut oddela še “Rammstein 7B” in pazi to; flasha ultra klasiko El Varano 7C! Ostali v tem času splezamo meni osebno najbolj zabaven bolder v tem sektorju “Zig Zag 7A”. Tekom dneva se zaljubim v bolder (ki ga plezam…a ne splezam), ki pa je že zaseden. Oblega ga namreč že na desetine kosmatih gosenic, ki se v času mojega poskušanja odločijo, da se bodo grele v moji puhovki. Gosenic se nato seveda na človeški način znebim s svoje puhovke, one pa mi na živalski način vrnejo alergijo, ki počasi “že” odhaja z mojega telesa. V tem dnevu nas čaka še večerja v mestu Teruel in sproščanje v lokalnih diskotekah. Jebi ga, petek je itak dež.
V petek smo planirali drugi dan počitka, pa tudi če ga nebi 😀
Sobota je za večinoma zadnji dan plezananja. Brata Ozimic sta pred dnevi našla še eno klasiko “Techo don Pepo 7A”, ki jo že zelo utrujeni nekako splezamo. V tem dnevu z Urnautom splezava še balvan “Zooruyo 7A” in Aleksander flasha “Zarzamoro stand 7A”.
Albarracin je zagotovo območje kamor upam, da se še vrnem/o. S svojim suhim podnebjem, na gosto posejanimi in raznolikimi balvani, nam bo kljub vsem norim zapletom, zagotovo vsaj 85,71% udeležencem ostal v lepem spominu 🙂
Udeleženci: Vid Urnaut, Gašper Fašun, Denis Arnšek, Miha Ozimic, Jure Ozimic, Aleksander Krajnc, Damir Krčmar
