Tri gracije po 32.letih

Ko sem že mislil, da bom čez vikend zopet ostal brez soplezalca, me je v četrtek, po tem, ko je z Alešem preplezal Bavarsko smer v Steni, poklical Jurij in mi predlagal plezanje v Raduhi. Seveda sem bil takoj za, le smer sva še morala izbrati.

V teh dneh mineva 40. obletnica poroke z Joco, ki mi je v alpinizmu vedno stala ob strani in me razumela kljub zaskrbljenosti, ki jo je pogosto doživljala zaradi mojih hribovskih avantur. In še vedno ji ne dam miru. A v vseh 40. letih mi ni niti z besedico omenila, da bi bil zdaj pa že čas, da se umirim. Po svoje je pravzaprav  ponosna na mojo alpinistično pot.

Nekako se mi je zdelo prav in Jurij se je s tem strinjal, da bi ponovila smer treh gracij v Veliki Raduhi, ki sva jo z Dragom Slavičem preplezala jeseni 1983 leta po rojstvu moje tretje hčerke. Dobro se spominjam, da mi je takrat Franci Savenc napisal, zakaj pa ne štiri gracije. A z Joco sva eno leto prej že preplezala luštkan greben v Lanežu, ki nosi njeno ime in tako je ostalo pri treh gracijah, pri smeri, ki sem jo posvetil mojim hčerkam.

V Veliko Raduho, še posebej tako daleč, danes zelo redko zanese kakega alpinista, zato sva našla Tri gracije (V/III-IV, 420 m) v takem stanju, kot sva ga zapustila z Dragom. Smer je praktično neopremljena. Po današnji plezariji tiči v njej 6 klinov, od tega trije na varovališčih. V vseh zahtevnejših raztežajih se da varovanje urediti z metulji različnih velikosti, čeprav tudi kak klin sem in tja ne bo odveč. Tisti prvi raztežaj v levih plateh nad Y-om je kar napet in bi si zaslužil nekoliko višjo oceno, kot sva jo takrat dala z Dragom. Raztežaj petice, s katerim se težave končajo, pa ponuja zelo lepo plezanje v čvrsti skali z odličnimi možnostmi uporabe metuljev, pa tudi kak zatič se da dobro namestiti. Tam klini niso potrebni. Prvima dvema raztežajema, ki zaradi poraščenosti nista privlačna, se da izogniti po smeri Y, kar sva storila tudi z Jurijem.

Lepa, na trenutke napeta in kar dolga tura je za nama.

Igor