Kot mojo prvo novico (v mali seriji vzponov, ki sem jih opravil julija in avgusta) predstavljam tri nove smeri v domači Raduhi.
Začel sem sam v Veliki Raduhi, kjer sem 27. avgusta zlezel Kačo za Nino.
.
Nato mi je pritegnil pozornost desni del stene Male Raduhe in začudil sem se, kako da se tistih plati tam nisem lotil že pred kakimi 30. leti. Še bolj pa me čudi, da so kljub očitnemu izzivu, ostale nedotaknjene vse do danes.
Začela sva z Zdenčem 8. avgusta in preplezala Smer veteranov (oba skupaj sva si jih nabrala že kar 115).
Nadaljevala sva z Boškotom 22. avgusta. S seboj sva tovorila vso opremo za tehnično plezanje (pravzaprav samo jaz; sem pač alpinist starega kova in tudi takih sposobnosti), a naju je stena tokrat presenetila z lepimi naravnimi prehodi in večinoma dobro, z oprimki bogato skalo.
.
Smer sva posvetila prijatelju in soplezalcu Tomažu Lazniku, ki mu je večni nasmeh na njegovem obrazu za vedno ugasnil v snežnem plazu, ki se je sprožil 28. februarja letos prav pod tem delom stene.
Če si ideje o plezanju v teh plateh ne bo kdo sposodil (še nisem razglasil, da sem tu končal; in to je včasih nekaj veljalo) me čaka še nekaj dela.
Pa še nasvet morebitnim ponavljalcem. Priporočam predvsem Tomaževo smer. V njej je ostal sicer samo en klin na prvem štantu, vendar smer ponuja lepo plezanje (razen kratkega skrotastega drugega raztežaja) s številnimi možnostmi za sprotno nameščanje varovanja. Dobra šola za začetnike v navezi z alpinistom.
V Smeri veteranov je zelo zoprn prvi raztežaj, kjer v drugi polovici plezaš po zelo strmem travniku brez konkretnih oprimkov. Temu cugu se je mogoče izogniti kar po Tomaževi. S prvega štanta sestopiš 4 m do macesna in že si v veteranski.
