Tudi umik je sestavni del alpinizma

a se o njem izjemno redko kaj napiše. Verjetno je v naši naravi, da raje sporočamo novice o uspelih plezalnih turah, neuspehe pa zadržimo zase in o njih ne govorimo radi. A ne vem zakaj. Taka informacija je lahko komu tudi koristna. V bistvu tudi ne gre za neuspeh, saj si bil na turi in užival na njej. Zakaj bi štel samo rob stene. To željo boš uresničil pač kdaj drugič. Gre preprosto zato, da si se za to dejanje svobodno in odgovorno odločil.  Na moje veselje so bile v moji plezalni zgodovini take odločitve zelo redke. Kadar pa sem jih že sprejel sem se vselej zavedal, da bi trmasto nadaljevanje vzpona lahko imelo negativne posledice. Zame, za mojega soplezalca in ljudi, ki jih imava rada. In če z dušo nisi čisto pri stvari, tudi telo ni pravo, zato se je bolje obrniti.

Včeraj sva se z Andrejem dogovorila, da se danes zapodiva v severno steno Planjave, kjer še nisva plezala. Za cilj sva si izbrala najbolj uveljavljeno klasično smer Gradišnik – Ogrin. Začelo se je kot po maslu. Včeraj zvečer sva takoj našla slabo shojeno stezo, ki naju je iz Logarske doline po strmem gozdu pripeljala na melišče pod steno. Tam sva med kopičenjem oblakov in grmenjem precej na desni pod Pasjim sedlom opazila veliko votlino, ki sva jo dosegla le kako minuto pred ploho.

Danes pa se je začelo že zjutraj in kapljice so se nabirale. V najinem nadstandardnem bivaku z razgledom na Logarsko dolino in gore nad njo sva se zbudila pozneje, kot sva si želela. Do vstopa sva premlela kar precej melišča (Miheličev dostop z Okrešlja odsvetujem , ker moraš tudi v tem primeru čez več kot pol melišča, prej pa še na Okrešelj). Prvič sva vstopila prenizko, a na srečo kmalu spoznala zmoto.  Po dolgi prečnici proti desni sva končno našla pravi vstop, ki pa ni tik pod navišjo točko melišča, kot piše Mihelič, ampak prav na najvišji točki melišča. Prej že iz doline, pod steno pa šele od tu opaziš značilno gredo, ki jo dosežeš po raztežaju plezanja brez ali z le slabim vmesnim varovanjem. Nekaj podobnega je sicer na levi strani malo nižje, a to niso pravi kamini.

Ko sva na gredi prečila proti levi in pred sabo zagledala rdeč kamin sestavljen iz odurno krušljive skale sva bila ne glede na razliko v letih (Andrej jih bo imel v kratekm 19, jaz pa 62) v hipu enotna, da danes še ne bova spoznala severne stene Planjave. S težavo sva v slabi skali naredila zanesljiv štant za spust po vrvi.

Letos naju tam zanesljivo ne bodo še enkrat opazovali gamsi in oblajale lisice. Morda pozimi ali prihodnje leto. Takrat pa bova že vedela, kaj naju čaka.

Cigi