Z Alešem Paradižem, ki se je v alpinistično šolo vpisal šele pred 14. dnevi in si je do danes nabral že zavidljivih 6 plezalnih vzponov, sva poskusila v Mali Raduhi potegniti novo linijo. Snežno – ledne razmere so bile podobno slabe kot v nedeljo v Veteranski smeri, le da se danes v drugem raztežaju ni dalo namestiti prav nobenega varovanja. Zato sem se po več kot 30 m čaranja odločil, da bo še najbolje, če se umakneva. Preveč izzivati sreče pa le ne gre.

Alešu sem nato z modrostjo 🙂 mojih let razlagal, da je to sestavni del alpinizma tudi takrat, kadar bi se s pretiranim tveganjem morda izšlo, a prepogosto uporabiti ta recept ni priporočljivo. Pametoval sem, da se bo tako slej ko prej srečal s situacijami, v katerih ni druge izbire kot  tveganje, vse skupaj pa sem zabelil s tistim znanim rekom, da ni težko biti dober alpinist, težko je postati star alpinist. A me je tudi alpinistični zelenec presenetil z njegovo modrostjo. Veš, saj če bi padel, ne bi vedel, kaj naj storim, ker še ničesar ne znam. In kako prav je imel. Jaz na to nisem niti pomislil.

Tako sva na turi doživela vsak svoj nauk in se imela v prekrasnem dnevu imenitno. Aleš je bil še posebej navdušen nad spustom po vrvi, saj si prej  ni mogel predstavljati, kako to zgleda.

Pa ni mi treba očitati moje napake, mi jo je povedal kar Aleš sam.

Slike so iz prvega raztežaja, kjer je kazalo še dobro.

Igor

006 009 010 011

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar