Po nekaj tednih plezanja slapov, v katerih sem zlezel tudi svoj doslej najtežji slap, je bil že čas, da obiščem katero izmed domačih sten nad Grohotom. Mojci iz Maribora sem obljubil, da bom pogledal razmere v Lanežu.

Od GRS bajte naprej sem zagazil v slabo predelan sneg in vesel sem bil, če se mi je ugrezalo samo do kolen. V plaznici na levi strani stene Durc je bil sneg trd, prečnica proti vstopu v Grizzly Adamsa (M4/M, 30-45 st., 130 m) pa je zopet zahtevala nekaj gaženja. Snega v Grizliju je bolj malo, zato sem se moral čez vstopni skok kar potruditi. Nad njim sem sprožil prvega izmed štirih manjših plazov novega snega. Sneg je bil suh in lahek, zato me tudi največji, ki sem ga sprožil med sestopom in mi je segel skoraj do zadnjice, ni niti premaknil.

Na vrhu sem si za sestop izbral Mišino grapo (M/30-45 st., 125 m). Veter je v stenah nad grapo, v kateri so bile kar dobre razmere, sprožal številne slapiče novega snega, ki so me nenehno zasipali. A sem bil v par minutah že pod njo. Meni je bilo všeč, ker je snega bolj malo in je bilo zato plezanje bolj zanimivo.

Dan je bil kot nalašč za izbrano turo. Sneženje, veter, snežni slapiči in manjši plazovi novega snega, predvsem pa popolna samota. Tako sem se izklopil, zlil z naravo in užival, da mi ni prišlo v zavest ne kdo sem in ne kje sem. Med vožnjo proti domu nisem poslušal radia, da bi čim dlje ohranil neprecenljivo doživetje in notranji mir. Popolnoma nič, kar se dogaja v dolini me ni zanimalo. Želel sem ostati kar se da dolgo sam s sabo.

Igor

001 006 010 014 015 018 020 021 022

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar