V Malem stolpu Falzarega in Popeni Basso

Ko sem pred nekaj dnevi napisal arrivederci a presto Dolomiti si nisem mislil, da bo ta presto prišel tako hitro. Včeraj in danes sta mi družbo delala naša edina plezalka, starejša pripravnica Nika ter novopečeni alpinist Jan iz ravenskega AK. Oba sicer dobra plezalca sta bila v Dolomitih prvič. Verjetno sta se tudi zato zadovoljila s plezanjem smeri, ki sem ju izbral za naju z Zdravčem. Zaradi službenih obveznosti tokrat žal ni mogel z nami.

Včeraj smo v sicer lepem, a zaradi vetra, ki je pihal preko prelaza Falzarego kar hladnem vremenu ponovili Cassinov Južni raz v Malem stolpu (IV+, 150 m). Smer ponuja zračno plezanje v imenitni skali s konstantnimi težavami okrog IV stopnje.

Proti večeru smo se spustili do jezera Misurina, nad katerim smo danes po zelo mrzlem jutru uživali na toplem soncu in skoraj brezveterju v južni steni Popene Basso. Tudi v smeri Mazzorana/Adler (IV+, 120 m) smo otipavali dobre in čvrste oprimke in se veselili dolomitskega plezanja. Časa, da bi preplezali še kako smer v tej nizki steni smo imeli več kot dovolj, a za jesenski plezalni sestop sem si izbral predvsem lahkotno in uživaško potepanje po hribih. Sicer pa je bil to moj okrogli 50. vzpon letos in malo lagodnosti se mi ob iztekanju letne plezalne sezone kar prileže. Da ne bosta več plezala sta se po krajšem premisleku odločila tudi Nika in Jan in pozno popoldne smo bili že doma.

Nika kar ni mogla skriti svojega navdušenja nad Dolomiti in spraševala je, zakaj nismo šli tja že prej in seveda navijala za to, da jih vsaj enkrat obiščemo še letos. Jan je bil po moško bolj redkobeseden, a ne bom usekal dosti mimo če napišem, da so Dolomiti všeč tudi njemu.

Mogoče pa se tisti kmalu nasvidenje res uresniči še enkrat letos.

Igor