Takoj, ko je zjutraj prenehalo deževati sem v mojem kanarčku pritisnil na plin in volan usmeril proti Bukovcu. V Srednji Raduhi sem ponovil smer, v kateri sem pred slabimi 40. leti v družbi Binija in Jetija doživel svoj plezalni krst – Stanetovo zajedo (IV-/II-III, 165 m).
Razmere so bile pričakovane. Mokro, spolzko in megleno. Iz megle je ves čas kar močno rosilo, po steni pa so mestoma tekli majhni curki vode. Na koncu zajede, katere desni krak je v resnici žleb, sem po dolgem času splezal skozi ozek preduh, kjer sta me v jeseni davnega 1975 leta vlekla tudi Bini in Jeti.
Podplat iz vibram gume na čevljih Asolo, ki sem jih zaradi dežja obul danes, se ne more primerjati z gumo stealth S1 na Five Ten Camp Four, ki neprimerno bolje prime na mokri skali in snegu. Zato je bilo potrebne malo več previdnosti.
Lepa, samotna in mirna tura, na katero sem se po včerajšnjih družinskih obveznostih danes enostavno moral odpraviti.
Igor
