Pred nekaj dnevi mi je Zdravč namignil, da si želi plezati Novo Centralno v Veliki Babi. Smeri, ki sva jih letos skupaj obiskala od Kleka nad Ogulinom do Dolomitov sem večinoma predlagal jaz, zato niti za trenutek nisem pomislil, da želji, ki jih Zdravč nasploh bolj redko izrazi, ne bi ustregel še letos. Iz izkušenj preteklih let sem vedel, da sredi oktobra sonce obsije to smer sredi dopoldneva, zato sva se dogovorila za danes. Včeraj me je poklical še Bremza, jaz pa nato še Niko. Ne vem, nekam slabo se počutim, … jes tut grem !, si je po začetni neodločnosti v hipu premislila. Pa smo šli.
Zjutraj je v dolini Ravenske Kočne kar močno pihalo, stene nad njo pa so bile zavite v meglo. Recept za take primere je že znan. Gremo do vstopa, tam se pa odločimo. Odločili smo se seveda za plezanje, ki je v primerni temperaturi ter le občasno močnejših sunkih vetra teklo tekoče in je bilo glede na zasnežene gore nad Vadinami prav navdušujoče. Le Nika ni bila ta prava, saj je celo smer močno kašljala. A je bila po vrnitvi domov že mnogo boljšega zdravja. Ugotavljala je, da je morda potrebovala prav to – gibanje na svežem gorskem zraku. Držimo pesti, da bi to držalo, saj zna biti načrtovano plezanje v Punta Fiames izvedljivo v kratkem.
Megla in oblačnost pa se kar nista hoteli razkaditi, zato nas je sonce pozdravilo šele malo pred koncem smeri. A takrat je tudi veter zožil svojo šobo in nas kar dobro obdelal. Spodnja polovica sestopa je nato minila v mirnem ozračju in prijetnem soncu.
Primerna tura za ta letni čas. Ni nas zeblo v roke, razen nas štirih nikjer žive duše, Nika, Bremza in Zdravč pa so spoznali tudi to lepo in popularno, a kar dolgo smer.
Pa srečno, Igor
