Z Zdenčem sva se v petek zvečer že v temi stisnila med osem obiskovalcev malega bivaka pod severnim ostenjem Velikega Kleka. Namenila sva se v klasično smer Welzenbach – Wien, ki je Zdenč še ni plezal. Veliki pionir lednega plezanja Wilo Welzenbach je svoje smeri najraje speljal tako, da so se končale na vrhu gore. Takšen je bil tudi najin namen.
Sobotno jutro je obetalo prekrasen dan in vsaj dopoldne naj bi tako tudi ostalo. To, da je vreme na Glocknerjevi ostrici pogosto nepredvidljivo sem spoznal že davnega 1982 leta, ko nas je v sicer lepem dnevu prav na vrhu presenetila huda nevihta, med katero so štirje alpinisti, ki še niso izplezali iz stene, izgubili življenja. Takrat nas je šest članov kluba plezalo Gredino v severni steni Glocknerhorna. Od kje se je tista nevihta tako iznenada prikradla, mi še danes ni jasno. Spominjam se le, da sem se v mislih že poslovil od mojih, takrat še treh gracij.
Že v poznem jutru so ostenje Velikega Kleka ovile megle, proti robu stene pa se je krepil tudi veter. V takih razmerah sva se odločila, da izstopiva po varianti Berglerrinne na “Grogerschneid” in od tam po SZ grebenu doseževa vrh. Na grebenu, približno 80 višinskih metrov pod vrhom, sva se zaradi megle in potencialnih orientacijskih težav med sestopom na drugo stran gore ter močnega, že kar nevarnega vetra odločila, da se vrhu raje odpoveva. Najbolj varen se nama je zdel kar sestop po smeri vzpona in tako sva tudi storila. Enako odločitev sta sprejela še dva alpinista, ki sta plezala Aschenbrennerjevo varianto.
Sestopala sta precej počasneje kot midva, zato sva na snežnem platoju pod steno sama v gosti megli med sneženjem iskala sestop mimo bivaka proti ostankom nekoč velikega ledenika Pastirica (Pasterza). Na srečo se je megla za krajši čas toliko razkadila, da sva opazila bivak in nato lahko brez dodatnih orientacijskih zapletov sestopila.
Igor
