Veterne police v Mali Raduhi

Danes zgodaj zjutraj sem pred hišo najvišje kmetije v Sloveniji srečal gospodarja Vilkota. Spregovorila sva par besed, nato pa sem se po dveh mesecih in pol zopet podal proti naši Raduhi. Po poletni gužvi sem užival v popolni samoti in res lepem dnevu. V celoti sem se predal miru in prisluhnil ubranim strunam narave. Le tu in tam sem slišal svoj korak, škripanje snega in globoko dihanje, ki me je opomnilo, da je čas za krajši oddih. Sicer pa sem se zlil z rahlo sapico in prekrasnim jesenskim dnevom. Malo kdaj je v hribih tako spokojno, kot je bilo danes.

Po preplezani smeri sem Gospodu daroval žgalno daritev (kot reče Jurij tej slabi razvadi) in takrat šele me je strel iz  lovske puške nekje v smrekovškem pogorju spomnil, da nisem za vselej ušel civilizaciji. Sledi še popravni strel (uboga žival), nato pa zopet popolna harmonija narave.

Na Durcah srečam danes edinega planinca in po kratkem “serbus” se spustim proti planini Grohot. Vmes se ustavim še pri Tomaževem spominskem obeležju. Nisem pa mu prižgal sveče, ker sem se odločil, da v hribih klasičnih sveč ne bom več prižigal. Tudi za tradicionalno avgustovsko komemoracijo bo treba poiskati bolj ekološko rešitev.

Koča je odprta, a jo uberem kar mimo, ker nočem pokvariti globokega doživetja samote, tišine in miru.

Pri Bukovniku pozdravim še gospodarico Jelko, kupim skuto in sirnek in malo čez poldne sem že doma.

Da v tem podaljšanem vikendu in prekrasnem vremenu vsaj dneva ne bi namenil tudi hribom, bi bil pa res greh. Vsem, ki ste te dneve namenili zgolj onesnaževanju okolja s prižiganjem preštevilnih sveč, je lahko le resnično  žal.

Pa srečno, Igor