Zadnjo zimo sem se večinoma obešal po domačih in avstrijskih slapovih, tako, da me je že prav mikalo malo klasičnega zimskega plezanja. In danes mi je Raduha ponudila pravo zimsko plezanje, le temperatura je bila mnogo bolj prijetna, kot je v “ta pravi” zimi.

Po zgaženi normalki sem jo ubral do odcepa zavarovane poti. Tu sem zagazil v cel sneg. Proti Veternim  sem jo ubral kar po splazenem snegu. Vstopni kaminček je bil že skoraj zasut, zato sem poskusil kar brez derez, a ni šlo. Zaradi požleda nisem mogel kam stopiti. Ko sem si nadel Cassinove vektorje in nekajkrat zataknil klasično orodje, sem bil v hipu čez. Nove Grivelove G20, menda najlažje dereze, ki spomladi še niso bile na tržišču (dobil sem jih direktno iz Courmayerja), še čakajo na pravo zimo.

Po vstopu je bilo pa vsega po malem. Malo snega in pomrznjeni šopi trave, gladke skale pokrite s snegom, malo več snega in gaženje do kolen in dosti snega ter udiranje preko zadnje plati. Dvakrat me je hotelo kar požreti in sem pihal čisto v stilu stare parne lokomotive, predno sem se skobacal naprej. Ko sem dosegel višino stika z Mihovo smerjo sem jo ubral kar naravnost navzgor čez zasnežene skale. Malo sem se bolj za zabavo in spremebo preizkusil v “miksanju” in bilo je kar lušno.

Na vrhu pa sonce, vročina in brezveterje, da bi ostal kar tam. A ni bilo časa, popoldne sem imel še nujen opravek, zvečer pa sestanek z nekaterimi člani kluba zaradi težav s športnim plezanjem (mimogrede; mislim, da smo jih uspešno rešili – več o tem kdaj prihodnjič). Prav zaradi pomanjkanja časa tudi nisem stopil na vrh do Školčkijeve spominske plošče in sem obe sveči prižgal kar pri Tomaževi.

Med sestopom mi je pogled obtičal na drugi strani v J steni Pece. Kralj Matjaž je razprl roke in vabil v njegov objem. Snega na tej strani Pece skorajda ni več, le še nekaj malega na melišču pod steno.

Proti domu sem se odpeljal skozi dolino Bistre in si ogledal stanje v Kozji peči. Če ne bo kake hujše spremembe vremena, me bo v kratkem kozji pastir s kučmo lahko zopet opazoval med plezanjem, le malo bolj proti desni bo moral takrat  pogledati.

Pred kočo v Grohotu sem srečal hčerko Katarino in njenega Iztoka, pa Keksa in Angelo s tamičkeno, pa onega Iztoka,ki kuka izza vogala, medtem ko nas njegova Sonja fotka.

Razgiban in napolnjen dan končujem s tem poročilcem in brišem v ležečkega.

Imejte se lepo.

Cigi

Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar