V mojem letošnjem plezalnem ritmu se mi je zadnje 12 dni hribovske abstinence zaradi vremena kar vleklo. V petek zvečer sva se z Zdravčem končno tretjič letos odpravila v Karnijske Alpe ter v soboto v Gamsovi špici zlezla to 800 m visoko smer. Skala v smeri je odlična, plezanje zaradi velikih svedrovcev, ki so v težjih delih nameščeni zelo na gosto, pa varno. Smer je tudi precej zelena, a lepo speljana po skalovju tako da tisto zelenje nič ne moti. Je pa zaradi številnih vodoravnih prečnic zelo dolga. Za plezanje sva porabila osem ur in pol in to za najina leta niti ni tako veliko.
V najtežjih dveh raztežajih sva pridno uporabljala kline, vmes pa sva morala splezati tudi kaj prosto. V zajedo v zgornjem delu smeri sva vstopila kar direktno in ne po levi obvoznici, ki je opremljena s klini. Po nekaj metrih zame kar zahtevne plezarije sem končno zopet dosegel kline in si kar pošteno oddahnil. Najino ponovitev lahko oceniva s 5a, AO (smer je ob prosti ponovitvi ocenjena s 5b), tistega direktnega vstopa v zajedo pa nisva posebej ocenila, je pa bil kar delikaten zalogaj.
S to smerjo sva cilje v Karnijskih Alpah za to sezono v glavnem uresničila. Morda obiščeva še kako nižjo južno steno. Ob listanju vodnička in iskanju primernih ciljev pa se je seznam želja za prihodnjo sezono že dodobra napolnil.
Tako midva z Zdravčem. Kaj pa odpravarski kandidati ?
Srečno vsem, Igor.
