Že kar nekaj časa sva se z Benjaminom Ravnikom z Jesenic dogovarjala za kako skupno plezarijo. Včeraj sva se končno odločila, da se danes zjutraj dobiva v Solčavi in greva pogledat v Klemenčo peč.

Med tisto kratko vožnjo do parkirišča pod steno ter med dostopom sva se pogovarjala o tem in onem. Ko mi je takole mimogrede omenil njegove solo vzpone po Ašenbrenerju v Travniku, Zajedi Šit, JLA v Šitah, Helbi, Peternelovi in Čopu v Steni, če jih omenim le nekaj, sem se šele zavedal, s kako vrhunskim alpinistom sem se podal na plezanje. To, da je leta 1988 preplezal  Ribo v Marmoladi, takrat najtežjo smer v Dolomitih in eno najtežjih v Evropi, pa sem vedel že iz Zgodovine slovenskega alpinizma.

Ko sva se odločala o tem, v katero smer greva, mi je, skromen in preprost kot je,  tako mimogrede omenil, da je nekaj videl o Mrtvaškem pajku, pa Rumeni puščici, a izbiro smeri je prepustil meni. Izbral sem Vesele nogice (VI/V, 200m). Zame ravno prav težka smer za ta čas, zanj pa … no ja, malo resnejše ogrevanje bi rekel. Z  nasmehom v srcu sem opazoval njegovo lahkotno in elegantno plezanje v plateh Klemenče peči. Res sem užival ob opazovanju tega velikega plezalnega mojstra.

Na robu stene sva srečala Sama Supina, ki je s soplezalko plezal Sivega volka, sicer pa je bilo v Klemenči peči danes presenetljivo mirno.

Med sestopom sva kovala načrte še za  kako morebitno skupno turo. Beseda je tekla o J steni Rušice, pa Ojstrici, Planjavi, dolini Belih vod in še o čem.

Postal sem bogatejši za izvrstnega plezalnega prijatelja. Prvič v moji 39-letni plezalni zgodovini pa sem bogatejši tudi za nekaj ta pravih jeseničanov, ki mi jih je podaril Benjamin.

Igor

004 007 008 009 010 011 012 013 016

 

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar