Že kar nekaj časa sva se z Benjaminom Ravnikom z Jesenic dogovarjala za kako skupno plezarijo. Včeraj sva se končno odločila, da se danes zjutraj dobiva v Solčavi in greva pogledat v Klemenčo peč.
Med tisto kratko vožnjo do parkirišča pod steno ter med dostopom sva se pogovarjala o tem in onem. Ko mi je takole mimogrede omenil njegove solo vzpone po Ašenbrenerju v Travniku, Zajedi Šit, JLA v Šitah, Helbi, Peternelovi in Čopu v Steni, če jih omenim le nekaj, sem se šele zavedal, s kako vrhunskim alpinistom sem se podal na plezanje. To, da je leta 1988 preplezal Ribo v Marmoladi, takrat najtežjo smer v Dolomitih in eno najtežjih v Evropi, pa sem vedel že iz Zgodovine slovenskega alpinizma.
Ko sva se odločala o tem, v katero smer greva, mi je, skromen in preprost kot je, tako mimogrede omenil, da je nekaj videl o Mrtvaškem pajku, pa Rumeni puščici, a izbiro smeri je prepustil meni. Izbral sem Vesele nogice (VI/V, 200m). Zame ravno prav težka smer za ta čas, zanj pa … no ja, malo resnejše ogrevanje bi rekel. Z nasmehom v srcu sem opazoval njegovo lahkotno in elegantno plezanje v plateh Klemenče peči. Res sem užival ob opazovanju tega velikega plezalnega mojstra.
Na robu stene sva srečala Sama Supina, ki je s soplezalko plezal Sivega volka, sicer pa je bilo v Klemenči peči danes presenetljivo mirno.
Med sestopom sva kovala načrte še za kako morebitno skupno turo. Beseda je tekla o J steni Rušice, pa Ojstrici, Planjavi, dolini Belih vod in še o čem.
Postal sem bogatejši za izvrstnega plezalnega prijatelja. Prvič v moji 39-letni plezalni zgodovini pa sem bogatejši tudi za nekaj ta pravih jeseničanov, ki mi jih je podaril Benjamin.
Igor
