Za danes nisem dobil soplezalca za svoj prvotni cilj, ki pa ga je včerajšnje sneženje itak postavilo v čakalnico. Zato sem se odločil za Lojzetov kamin (III/II, 270 m) v Veliki Raduhi. Na slemenu pod Bukovcem pa sem zjutraj naletel na Grega, ki mu je Luka Lindič ravno takrat sporočal, da je z avtom na zasneženi cesti obtičal malo nad Solčavo. Tako je tudi on ostal brez soplezalca. Strinjal se je z mojim ciljem in zagazila (pravzaprav le on) sva proti Veliki Raduhi.
Razmere med dostopom so bile solidne, nevarnosti plazov ni bilo, le pri prečenju žlebov sva se pogrezala skoraj do zadnje plati, sicer pa precej manj. Tudi v smeri so bile dobre razmere, zato sva jo preplezala nenavezana. Grega je večkrat omenil, kako fajn bi bilo, ko bi se ta presneta megla vsaj malo razkadila. In želja se mu je uresničila prav na vrhu Raduhe, kamor pripelje smer. Prekrasno sončno vreme, da bi najraje ostala kar tam. Prvič sem v gorah občudoval tudi svojo auro, Grega menda že drugič. In tako sva se obdana vsak s svojim svetniškim sijem dobre volje spustila do Bukovca.
Prvič sva z Gregom skupaj plezala 25. junija 1992 leta Kaminsko smer v Srednji Raduhi, nato pa do danes nič več. Že lani v jeseni sva se dogovorila za skupno plezanje, pa naju je prehitela zima. Ta smer danes seveda ne šteje v tisto pravo kategorijo, ker se nisva navezala. Sva se pa zato dogovorila za prvovrsten dolomitski cilj v začetku poletja. Zame morda malo hud zalogaj, na katerega se bom moral kar pošteno pripraviti. Njegovo zaupanje vame moram seveda potrditi. Verjamem, da bom zmogel turo v družbi tega izjemnega alpinista, plezalnega mojstra in prijatelja.
Med sestopom sva rekla tudi besedo, dve, o aktualnem dogajanju v našem klubu. Pokazal je vso svojo širino in po pogovoru z njim sem se še bogatejši vračal proti domu. Brez njega tudi mojega pisanja danes in v bodoče na tej strani ne bi bilo več. Grega, hvala ti.
Igor
