Zadnja dva meseca sem se srečeval z nenavadnimi zdravstvenimi težavami. Vsaj zame so bile take, a jih menda tudi zdravniki ne vidijo prav pogosto, ker večina s takimi motnjami prej umre kot sreča zdravnika. Ker nisem vedel, kaj je z mano narobe, me tudi ni bilo strah. Čeprav sem z občasnimi spremljajočimi kratkotrajnimi težavami lahko opravil tudi kak zahteven vzpon, sem vseeno obiskal mojo osebno zdravnico. Zaradi načrtovane odprave (in seveda tudi sicer) morava priti zadevi do dna, je dejala in me opremila s celim šopom napotnic. V diagnostičnem postopku so mi postavili tudi kako napačno diagnozo in jo začeli zdraviti, a mojstri v bolnici Slovenj Gradec so odkrili, da se lahko vsak trenutek poslovim od življenja. Alarm, ki so ga sprožili, v meni ni povzročil nobene bojazni, saj sem bil prepričan, da je za odhod še prezgodaj. Bil sem povsem miren in zelo optimističen, tudi takrat, ko sem v UKC v Mariboru čakal na poseg na srcu, ki je baje dobro uspel. Če me ni stisnilo na Velikem Kleku ali takrat, ko sem razžagal in scepil cel tovornjak drv, mi pa tudi zdaj, ko vsi tako skačejo okrog mene, ne more biti kaj hudega, sem si mislil.

Za rehabilitacijo sem dobil zelo stroga navodila. Upošteval pa sem tista, zame bolj ugodna, ki mi jih je dal operater v Mariboru. Po njegovem mnenju lahko hitro začnem hoditi v hribe pod pogojem, da takoj preneham kaditi. In tako sem tudi storil.

Danes sem se po zadnjem v vrsti pregledov, ki sem jih imel, takoj po prihodu domov odpravil v hribe. Lažje smeri za začetek kot je Desni greben v Kozji peči (III/II, 175 m) nisem mogel najti. Dostopa praktično ni, sestop je kratek, plezanje pa lahko, čeprav zaradi velike krušljivosti terja nekaj previdnosti. A tudi to mi je prav prišlo, saj nisem imel namena dirkati.

Med samim plezanjem posebnega užitka ni bilo, saj sem ves čas spremljal delo srca in če se mi je zdelo, da sem morda prekoračil dovoljeno mejo, sem malo postal in občudoval cvetje. Ne ravno strahu, bolj neko mero previdnosti je pa ves ta cirkus okrog mojih težav le pustil. Verjetno bom rabil še nekaj tur, da bom spet v celoti zaupal v mojo mašino in se v mislih lahko bolj posvetil plezanju kot pa bitju srca.

Kmalu bodo na vrsti tudi resnejši vzponi. Jesenski cilj, ki ga je ob 40. letnici kluba izbral Zdenč in me povabil zraven, mi seveda ne dovoli, da bi v celoti upošteval predpisani protokol rehabilitacije.

Pa na koncu še nekaj za skrivnostnega”moža”, ki si ne upa podpisati s svojim imenom. Zaradi opisanega sem si po dvakratnem obisku Karnijskih Alp, Johannisberga in Velikega Kleka za zadnje tri ture izbral lahkotno plezanje v Velikem vrhu nad Dleskovško planoto ter v domači Raduhi in Durcah. Tudi velika stena kraljice Dolomitov, ki sva jo z Gregom načrtovala konec junija, bo morala na moj obisk še malo počakati. A tudi to morda še pride kdaj na vrsto.

Igor

001 002 003 004 005 006 010 011 012 013

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar