Ko sem se ob pol sedmih zjutraj z Dašino psičko Tojo sprehajal po Pušnikovih travnikih in občudoval od sonca ožarjeni vrh Pece sem bil vesel včerajšnje odločitve.

Danes imam dopust, več kot imenitno. Ker so moje stare gare zopet na popravilu, najprej zapeljem Joco, ki mi je prijazno “odstopila” avto, na šiht. Pri Bukovcu z  Jelko, ki ravnokar končuje jutranja opravila v hlevu, spregovoriva par besed. Ko si na desno koleno “montiram” oporo tudi ona pojamra: “grta že gre, sam dov je hudič.” Bog daj, da bi bil še dolgo hudič samo navzdol, glavno da gre grta.

Mahnem jo proti Mali Raduhi in se ustavim pod Macesnovcem. Pri spominski plošči Dori in Ivanu prižgem lučko, ki jo je v soboto ugasnil veter ter si ogledam tiste plati, ki sem se jih lotil letos. Še eno smerco imam naštudirano, ki pa ne bo tako enostavna, kot sta bili prvi dve. Bo že, samo da dobim primernega soplezalca.

Nato se spustim pod zahodno steno vrha Durce in se prvič lotim Desnega grebena (III/II, 195 m). Rušnatim odstavkom se kolikor se le da izogibam v levo in tako po mestoma kar luškanih prehodih dosežem rob stene. V celoti pa je smer taka, da me najbrž ne bo več videla.

Nadaljujem na vrh Laneža in se po Hojnikovi poti spustim pod severno steno. Levo od nje najdem lepo naravno razčlembo, ki pa se je brez varovanja ne upam lotiti. Nova mini smerca bo morala počakati na drugič, ko ne bom sam.

Na vrh Laneža se vrnem po Šolski smeri (IV/II-III, 135 m). Spodaj čez lepe platke, nato po grebenu do izstopnega preduha, ki pa je tako miniaturne sorte, da z nahrbtnikom nikakor ne gre skozi. Niti ne poskušam, ampak ga enostavno obidem. Kaka Dodijeva finta ali pa je v opisu za orientacijo

Kadar plezam,  običajno cel dan nič ne jem. No, tokrat imam še malo časa, zato si privoščim sendvič in ACE, pa šele drugi cigaret na turi.

Do Bukovca se vrnem čez Durce. Z Jelko zopet malo pokramljava. Z južno čaka na svoje dedce, ki delajo v gozdu. Ob slovesu Jelka nikoli ne pozabi dodati: “Pa pozdravi Joško.”

In mojo Joško pozdravim ob dogovorjeni uri na parkirišču za poslovno stavbo rudniških kapitalistov.

Pa srečno, Igor

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Zanimiv je bil tud zdaj, sploh če ga lezeš tk, ko sm ga jes. Kot celota pa ni niti slučajno lep in priporočljiv. Kk je s plezanjem v zimskih razmerah po rušju pa tud vemo – do riti ali pa še bolj globoko v sneg in rušje. Bi mrle bt pa res idealne razmere. Ful snega, pol močna odjuga, pol pa spet mraz. Tk je bvo najbrž taj, ko si ga ti lezu ( 3.maja 1983 – so ble še drugačne zime). Mne v glavnem ne vidi več, ne poleti, ne pozimi.

    Pozdrav Cigi

  2. Cigi, kk fajn pišeš! On iztopni kamin, oz. lukna, je verjetno na vrhu Španske muhe, ki sma jo pozimi lezva z Domnom… Je bvo kr klavstrofobično se bulat čez… Js sm se stlačva z rukzoko:) Sam sm pa mislava za trenutek, da bom kr nt ostava… SuprFAJN!

  3. Lubica (saj ti voh tk rečem, ko boš hmav naša), Španska muha je na levi strani Hojnikove, če gledaš grta, Šolska pa na desni. Pa št preduh v Šolski sploh ni klavstrofobičen, ker ga sam pogledaš in se vprašaš, ker butec je le rinu tam skoz, ko je pa obvoz čist simpl. Pozimi je pa po moje tk zasut in ga sploh ne vidiš.

    Drugač pa fajn, ja. Bomo dobli že bolj pripravnico kot tečajnico.

    Obema lep pozdrav, Cigi

  4. V Oktobru 1984 sem z večjo skupino plezal,takrat sem bil prepričan,smer Debeljak Šipek.Na koncu kamina smo se komaj stlačli skozi zelooo ozek preduh.Če je to zdaj Španska muha ne vem,saj v opisih za obe smeri ni omenjen preduh.
    pozdrav Davorin


Objavi komentar