Gartnerkofel v megli

Z Zdenčem sva se danes ob 4. zjutraj dobila na mejnem prehodu Holmec in odpeljala proti nassfeldskemu prelazu. Nameravala sva smučati z Gartnerkofla, ki nama ga je predlagal Jurij. Za tako zgodnji odhod sva se odločila zaradi vremenske napovedi, a ni kaj dosti pomagalo.

Že ob prihodu na prelaz naju je ovila megla in močil rahel dež. A za odpoved turi mora biti za naju že kaj hujšega. Vse je steklo kot po maslu: mimo kapelice do smučišča in po njem do zadnje postaje žičnice. Tu bi morala naprej sprva po južni flanki in nato po vzhodni na vrh 2195 m visoke gore. A megla je bila tako gosta, da se ni videlo prav dosti, približno 10 m. Prvi poskus vzpona proti vrhu sva kar pričakovano zgrešila. Zdenč se je odločil, da ne bo več taval v megli. Dogovorila sva se, da me počaka na zgornji postaji žičnice. Sam sem nato prečil še bolj proti levi in ko se mi je zdelo primerno, sem zakopal v strmo flanko. Jurij mi je omenil, da je proti vrhu kar strmo. Bilo je prestrmo za smuči na nogah, zato so te romale na hrbet. Do višine 2070 m je šlo kar vzpodbudno, tu pa sem trčil ob skalno steno in nisem več našel prehoda naprej. Po zelo strmem snežišču sem odsmučal do Zdenča. Sledila je uživaška smučarija proti prelazu z zategnjeno ročno zavoro, saj je bila vidljivost zelo slaba.

Preizkusil sem nove, moje prve prave turne dilce. Vezi, ki sem jih namontiral sam, so tudi zdržale. Montaže vezi sem se malo spomnil še iz mladostniških časov, ko sem se ukvarjal s tekmovalnim alpskim smučanjem. Kaj pa naj bi drugega, saj sem doma v Črni. A tudi alpinizem ima v Črni že dolgo sivo brado. Član našega kluba sem že polnih 39. let.

Tako se je s športnega vidika bolj klavrno končala moja prva tura, na kateri mi je bil cilj samo turno smučanje. A nič ne de, vseeno je bilo lepo. Še posebej zato, ker sem bil v družbi z Zdenčem, s katerim delim številne lepe spomine na skupne alpinistične ture ter načrte za prihodnjost.

Igor