Ne delaj preveč mi je odzvanjal po glavi dobronameren nasvet nekoga, ki me pozna in ve, da ne najdem duševnega miru vse dotlej, dokler začetega dela ne dokončam. A danes sem ga našel, tako kot že mnogokrat, v gorah kajpak. Naredil se je lep sončen dan, pa še nedelja je za povrh. Ob 10,30 sem odložil orodje za nanašanje drugega sloja izravnalne mase, ob pol dvanajstih pa sem bil že pri Bukovcu. V lepem jesenskem dnevu sem bil vesel svoje odločitve. Imenitno sem se počutil in v ostrem tempu, a odprtih oči, ušes in srca, sem opravil z načrtovano turo – Vetrnimi policami v Mali Raduhi.

V gorah vedno najdem tako ali drugačno bogastvo. V tem letnem času so neprekosljivi pogledi na zlato obarvane macesne. Ko sem iz Veternih opazoval pozlačen greben, na katerega naletiš kmalu zatem, ko zaviješ desno proti zavarovani poti, sem se spomnil, kaj mi je pred kar nekaj leti pripovedovala bukovska Rozinka. Včasih je bila preprosto samo Raduha. Greben, ki me je navduševal s svojimi barvnimi niansami pa so domačini nekoč imenovali Mala Raduha. Tudi Bikov rob so včasih imenovali tisti rob pod prvo trikotno steno Durc in ne greben Hojnikove poti, kot ta naziv danes uporabljajo mnogi. Rozinka, ki je doma pod Raduho na najvišji kmetiji pri nas, že ve, kako je bilo svoječasno.

Naletel sem tudi na prve ledene sveče in si zaželel dolge in hude zime, saj zelo rad plezam zaledenele slapove. Zgodaj popoldne ni bilo več pretirano mrzlo in plezal sem lahko brez rokavic. V gorah nad Logarsko dolino pa so že kar resne zimske razmere.

Climb now work latter je moto proizvajalca alpinistične opreme DMM, ki sem mu sledil danes. In niti malo mi ni žal, da sem odložil orodje in šel uživat lepote jesensko obarvane Raduhe.

Igor

 

 

001 004 009 013 015 021 022 023 024 025 028 029

 

 

 

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar