Z eno besedo – zanič.

Ob 7. zjutraj sva se z Alešem dobila pred njegovim domom v Pliberku ter med vožnjo kolebala med dolino Malte in Seebachtalom. Odločila sva se za prvo in v njej preplezala Mittlerer Maralmfall, edini slap, v katerem so bile danes dobre razmere in je omogočal varno plezanje. Alešu je bilo to prvo soočenje z ledom. Dobro se je držal in bilo mu je všeč.

Gremo kar po vrsti od spodaj navzgor. Pod Aluhohlom ni nič, v njem pa je po najini oceni v zgornjem delu premalo ledu, Strannerbach je bolj za soteskanje kot ledne plezalce, sveča v Katedrali se verjetno da splezati, ji pa ne bi škodilo precej odebelitve, Gamsek in Wintasun čakata na mraz, še posebej v vstopnih raztežajih, kjer je ledu le za vzorec, Hochalmfall je po sredini razklan z močnim vodnim slapom, Hinterer Maralmfalla ni, Vorderer Maralmfall pa bi tudi še rabil nekaj dni mraza. Marimpelu in Mareinerju manjka spodaj sneg, zgoraj pa led. Nič boljše pa verjetno ni s Superfeuchtom, za katerega so razmere označene kot mittel-gut/quite ok-good. V vseh letih, odkar hodim plezat slapove v dolino Malte sem se naučil, da samo oznaka razmer gut/good pomeni, da je slap dobro narejen in omogoča varno plezanje. Opis razmer z mittel – gut je verjetno bolj reklama za polnjenje turističnih blagajn v dolini.

Eno so želje, drugo pa realnost, ki jo je najbolje vzeti tako, kot je. Ne splača se jeziti. V tej padavinsko in temperaturno res slabi zimi doslej sva se zato, kljub le enemu preplezanemu slapu, zadovoljna vračala proti domu. Tudi Aleš, ki si je po svojem lednem krstu zaželel, da bi za trening slap preplezala še enkrat nekaj metrov bolj levo. A meni do tega res ni bilo.

Igor

001 002 004 009 011 013 014 015 016 017 018

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar