V dneh, ko se spominjamo tistih, ki so že odšli, sem se danes zgodaj zjutraj še v mraku odpravil proti Stanetovi zajedi v Srednji Raduhi in naprej po grebenu na vrh Raduhe, kjer smo pred sedmimi leti raztrosili posmrtne ostanke našega Školčkija.
Vsako leto rad opravim nekaj lažjih tur sam, si privoščim kak samoten bivak ali kaj podobnega, da sem lahko sam s sabo. Tako je bilo tudi današnje jutro in del dopoldneva. Na poti me je spremljalo le škrabljanje dežnih kapelj po vetrovki in obujanje spominov na hribovske prijatelje, ki jih ni več. Le občasni močni sunki vetra so me predramili iz mojih intimnih spominov.
Pod vstopom v Stanetovo zajedo sem si po zame hitrem dostopu privoščil par minut oddiha in poskrbel za to, da tisti v tobačni industriji še ne bodo ostali brez dela. Nato pa sem v lahkotnem plezanju preko mokrih žlebov, plati in zajede hitro dosegel rob stene. Na vrhu sem pri spominski plošči prižgal svečo za vse, ki sem se jih danes spominjal.
Med sestopom pa sem tuhtal o aktualnem dogajanju v klubu in moji odločitvi, da po skoraj 17. letih vodenja nekdanjega odseka, danes kluba, drugič na moji alpinistični poti prepustim to nalogo nekomu drugemu. In tega se že prav veselim. Poleg veselja do plezanja mi bodo ostale še obveznosti na vzgojnem področju in verjetno še kaka druga zadolžitev. A vse to bom za naš klub rad opravil. Poseben izziv mi bo kaj zapisati tudi o naši zgodovini.
Kar prehitro sem se znašel pri Bukovcu. V kuhinji sem pozdravil Jelko in Vilka ter se od pasu navzdol povsem premočen odpeljal proti domu.
Igor
