Smer Pavlija Pasterke

Po ponedeljkovem Dolgem hrbtu in četrtkovi Srednji Raduhi sem za danes načrtoval plezanje v Veliki Raduhi. Snežne razmere so se od četrtka močno poslabšale in zelo naporno, predvsem pa nevarno se bi bilo podati v Veliko Raduho, saj je sneg postal povsem razmočen. Zato sem med pristopom spremenil prvotni načrt.

Lanež je postal že kar stalnica, nekakšen rezervni cilj, ki ga vedno lahko potegnem iz rokava, kadar so v gorah slabe razmere. Med hojo proti steni sem si izbral dva prvovrstna cilja, prvi ponovitvi dveh smeri. Pričakoval sem, da bo višje v steni sneg še vedno pomrznjen.

Pa ni bilo tako, odjuga sega vse do vrha Laneža. Celo turo me je spremljal rahel dež, sneg ali babje pšeno, odvisno od višine, na kateri sem bil. A je bilo vseeno lepo. Dušo sem si privezal v smeri Pavlija Pasterke. Za sestop pa sem si izbral Butalsko grapo, ki je v podobnih razmerah v tem delu Laneža najprimernejša. Sneg v njej se pogosto splazi sproti, grapa pa je ozka, tako da ni velike nevarnosti plazov.

Ko sem se vračal proti drugi trikotni steni, pod katero sem pustil odvečno opremo, sem videl, da sta po mojih stopinjah stopali tudi Marta in Martina iz ravenskega kluba. Kmalu sem ju izgubil iz vidnega polja zato ne vem, ali sta zavili v Lovsko grapo, kjer sta nekaj poskušali, ali pa sta nadaljevali po Pavliju.

Med sestopom proti Bukovcu sem srečal še pet deklet in hitro se mi je posvetilo: ravnske dčve imajo plezalni tabor. Kako ponosen je lahko njihov načelnik Domc, ko ima tako četico ženskih alpinističnih duš, ki jih niti slabo vreme ne odvrne od želja po gorah. V našem klubu žal ni tako niti med večino dedcev.

Škoda, da dobre razmere niso zdržale še ta vikend. Prav privoščil jim bi. Marta in Martina sta imeli v Veliki Raduhi menda isti cilj kot jaz. A saj nam nič ne bo pobegnilo.

Igor