Ob 4, 45 zjutraj zazvoni telefon. Kliče me večni “zamudnik” Rok. Kar ne morem verjeti. “Cigi, serbus. Z Vezijo sma bva zmejena za Vikijevo svečo, pa si je včera nogo fentu. A vohko grem zravn vas”.

Na Pristavi poberem Gašperja, Rok pa naju je že čakal ob cesti v Mežici.  Na Polani se nam pridruži še Primož.

Ob 7. zjutraj smo že na spodnji postaji tovorne žičnice pod Češko kočo. Cilj je samo eden. Lahkoten zaključek sezone plezanja zaledenelih slapov. Zapodimo se preko Sinjega slapu. Da bi vsaj malo potešil željo po plezanju v Vikijevi sveči, se Rok poganja čez vse, kar malo diši po vertikali.

Na sestopu nas bičajo snežni kristalčki, ki jih v majhne plazove poganja silovit veter.

Svedri pa niso samo za varovanje v ledu,  so tudi iz moke in suhega paradižnika. Pripravil sem jih včeraj za večerjo mojim puncam. In  menda je bilo njam, mlajs, njam, njam…

Lepo se imejte in srečno !

Štirje odštekani, za ledno plezanje navdušeni dedi.

Rok, zvezda dneva - je v Sinjem, ziher
Rok se navija še v zadnjih metrih
Gašper pa hajd za Rokom
Neprijeten sestop
Tako pa so Vikijevo svečo zasipali pršni plaziči

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar