Za zaključek poletja, kot so vremenarji imenovali prejšnji vikend, smo imeli planiran tabor na koči na Klemenči jami. Prvotni cilj je bil seveda, da plezamo soboto in nedeljo v Ojstrici ter Krofički, ker pa so vremenarji tokrat na žalost zadeli napoved, smo plezali samo v soboto.

Odhod za taprave alpiniste je bil planiran ob 5:00 iz Črne oz. zbor ob 6:00 v Logarski dolini. Jaz, bol friko kot alpi, in Denis, ki je vsaj po spalnih navadah bol friko kot alpi, sva se odločila, da ostale člane počakava kar na koči in sva se v Logarsko zapeljala že dan prej.

In res, točni kot še nikoli so se Tjaša, Jež, Gradišnik, Estera ter Boštjan nasmejani in polni jutranje zagnanosti pojavili na koči že nekaj do 7. ure. Vreme je bilo precej klavrno, in vsake toliko so se že čutile manjše kapljice dežja, a to nas ni ustavilo, da nebi šli plezat, zato smo se ob kavi razdelili v naveze ter izbrali cilje. Eno nam je bilo vsem skupno, plezat gremo v Krofičko, kjer so smeri krajše, pobeg v primeru dežja pa bolj enostaven ter varnejši zaradi svedrovcev.

Z Denisom sva šla plezat Brankino smer, s katero sem jaz imel neporavnane račune še iz svojih zgodnjih tečajniških dni, ko nisem prosto splezal najtežjega raztežaja. Plezanje v smeri je bilo tekoče in kar hitro sva bila pred najtežjim delom t.i. pol-mesečno zajedo. Jaz sem imel željo, da ta raztežaj plezam v vodstvu zaradi že omenjenih razlogov. Ugotovil sem, da je raztežaj bol tehničen, ne pa fizičen, kot sem imel v spominu…no, da ne omenim, da se Denis ni niti vredu pretegnil… A veselje je bilo kratkotrajno, ravno ko je Denis plezal izstopno prečko/plato, se je vreme odločilo, da naredi konec najinim uspehom. Trmasta kot sva, malo počakava in ponoven poskus, ponovno neuspešno…plat, kjer je vse na nogah, se pač ne pleza v mokrem. Niti ne preveč razočarana, saj sva dobila po tisto kar sva prišla, sva se z nekaj abzajli spustila nazaj do izhodišča. Dež je bil nato najin sopotnik še vse do avta 🙂

Ester in Matevž G. sta se za odločila za smer “Kimu v slovo”. Matevž, ki ima kot kaže precej občutka za alpinizem, je Ester varno pripeljal na vrh smeri ter ob tem uporabljal le naravne oprimke, bravo.

V tretji skupini so bili Tjaša, Jež in Boštjan. Plezali so “Megleni steber”. Za tako izkušeno skupino verjetno ni treba preveč poudarjat, da je vse potekalo brez težav in so v smeri lahko samo uživali.

Vsi skupaj so se na koncu odločili, da v enakih navezah splezajo še smer “Večerna zajeda”.

Ko poslušam njihovo poročanje, se zdi, kot da sva z Denisom plezala nekje v drugem vrhu, kajti imeli so bistveno več sreče z dežjem in so ostali precej bolj suhi kot midva 😀

Plezali smo:

Brankina – VII-/VI+ (260m oz. 260m minus 20m) – Gašper, Denis

Kimu v slovo – VI-/V (110m) – Matevž, Estera

Megleni steber – VI+/V+ (110m) – Tjaša, Jež, Boštjan

Večerna zajeda – VI/V+ (120m) – Tjaša, Jež, Boštjan, Estera, Matevž

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar